Zgodbe za drzne, strastne in predane. Si med njimi?

Zgodbe B. L. Pride so več kot samo zgodbe. Ja, seveda, zveni klišejsko, da skoraj ne bi moglo bolj, pa vendar – morda utrinek iz življenja in ustvarjanja blpride zgodb razkrije kaj, kar bo klišejskost spremenilo v izvirnost.

Zame je najpomembnejše vprašanje vsake zapisane misli, vsakega ustvarjenega dialoga in (ja, priznam :)) vsakega do potankosti domišljenega seksi moškega vprašanje, kako sem se počutila v procesu ustvarjanja. Je napisano posledica strasti in tiste skoraj nore obsedenosti, ki terja več, samo še minuto, samo še pet, samo še to stran, ali je napisano, da bi zadovoljilo tisoč in eno pričakovanje, ki znajo prav lepo zagreniti življenje. Vzdržujem dnevni/tedenski/letni plan pisanja? Sem danes/ta teden/v preteklem letu napisala dovolj besed? Bi bil bralcem bolj všeč srečen konec? Bi jim bolj ustrezali krajši opisi? Ali morda detajlno opisan osrednji ženski lik, čeprav jih v resnici ne opisujem z razlogom? Naj naredim tako? Ali morda čisto drugače?

Slednja skrajnost ni moja skrajnost. Če česa, sem pri pisanju kriva popolne in razvratne sebičnosti, užitkarstva in sledenja temu, kar me prešine kot najboljša, moji duši najustreznejša, najbolj boleča, najslajša ali preprosto najbolj nora možnost. Samo zato pišem. Če se kdaj kdo ob blpride knjigah nasmeji, mora imeti precej črn smisel za humor in bi mi bil, prepričana sem, všeč, če bi ga spoznala. Če se kdaj kdo namrdne, ker se osrednje osebe precej hitro zaljubijo, naj se sprijazni. Pri meni se morajo hitro zaljubiti, da je potem čas še za ostale, bolj težavne zadeve 😀 In če se komu kdaj zazdi, da je našel v knjigi drobec sebe, je to to, kar daje moji strasti dodatno vrednost. Morda celo globlji smisel. Navsezadnje je pisanje vendarle osmišljeno šele takrat, ko najde svojega bralca.
Tistega drznega.
Tistega strastnega.
Tistega, ki se zna predati.

Če si med njimi tudi ti, dobrodošel. Ostani. Najbolje, da za zmeraj.