Izkoplji si oči

Dva meseca sta minila od začetka novega leta. Šolskega, seveda, a za nas, ki delamo v šoli, gre štetje let drugače. Ne zmeni se za koledar, temveč se ravna po šolskih letih. Okej, večina verjetno misli, da se ravna po počitnicah, in kar se mene tiče, naj kar verjamejo, da je tako. Konec koncev imam rada počitnice. Kaj rada! Obožujem jih, pa čeprav med njimi porabim veliiiiiko več dni dopusta, kot mi jih v resnici pripada, in potem mrzlično ‘spravljam noter’ in razmišljam, kako fino bi bilo vzeti kdaj dopust v sredo, na primer. Brez posebnega razloga. Kar tako, da bi šla na izlet ali s psom na Pohorje ali preprosto počela nič. A to so le pobožne želje in vse bolj in bolj ugotavljam, da je moje življenje v celoti ena sama pobožna želja. Naivnost brez primere. Pretekla dva meseca sta poskrbela za številne dokaze in me več kot prevečkrat opomnila, da sem res teslo. Pravo pravcato teslo.

Hec je namreč v tem, da se svet vrti popolnoma drugače od mojih pričakovanj. Popolnoma. Imam namreč neko čudaško motnjo, ki verjame v dobro v ljudeh in kar naprej daje res butaste, malo pa tudi nevarne predloge. Počakaj še malo. Potrpi še malo. Poglej drugače. Z drugega zornega kota. Izkoplji si oči in si daj noter pingpong žogice. Takrat bo zagotovo videti drugače. In jaz dejansko čakam. Napol mižim. Škilim. Se delam neumno. Mesec, dva. Leto, dve. Desetletje, dve. In ko sem ta teden ‘retrospektivno evalvirala’ najodmevnejše epizode preteklih let, sem postala kar malo zaskrbljena. In hudo sita. Česa?

1. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne zmorejo. Tega ne bom nikoli razumela.
2. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne nameravajo. Tudi tega ne bom nikoli razumela. Če si v prvem primeru slabič, si v tem primeru res kreten.
3. Ljudi, ki obljubljajo, da bi še malo odložili neodložljivo. Okej, to malo razumem. Tudi mene kdaj prime, da bi, priznam. A to je ena izmed tistih prav vs. fajn situacij in včasih znam biti pametna (čeprav zmeraj na račun sebe).
4. Zavistnežev. Ježeš no, če bi se ti manj šopirili in več delali, ustvarjali, producirali, bi bilo vsem lažje. Še posebej njim. Formula zavisti? nesposobnost + nedoraslost + vtikljivost Smrtonosna kombinacija. Ali pa vsaj zelo zelo nadležna.
5. Ljudi, ki ne priznajo napake. Ker jih delamo vsi, pa bi nekateri vseeno zmeraj vse radi prevalili na druge. Če nisem kriv, nisem odgovoren. Če nisem odgovoren, sem tako rekoč žrtev. Prosim, jokajte z menoj. Ampak jokajte ljubko, da ne bom trpel zaradi neprivlačnih prizorov žnodrastega hlipanja.
6. Ljudi, ki se valjajo v obžalovanju, da bi se že vnaprej otresli odgovornosti. To so tisti, ki kar naprej opozarjajo na svoje številne napake in jih bridko obžalujejo, da lahko potem počnejo, kar jih je volja. Če so tisti, ki niso nikoli ničesar krivi, strup za živce, so ti običajno strup za srce. Na koncu koncev si si tako ali tako sam kriv, ni res? Saj si bil vendar opozorjen že vnaprej 😀

In – čudež čudežev! – nekaj v meni se začenja zavedati, da v vseh ni nujno nekaj dobrega. Vsaj zame ne.
Rabim norost in iskrenost, trapaste štose in lahkotnost, ki to v resnici ni.
Prenesem solze. Jih brišem, ni panike. A samo iskrene.
Rabim ljudi, s katerimi rečem besedo in se potem pogovarjam tričetrt ure. Tiste iste, s katerimi lahko rečem besedo in je dovolj.
Sodelavce, ki hočejo z menoj delati. Ustvarjati. Ne tekmovati.
Ženske, s katerimi se smejim in bentim, ne da bi se morala primerjati z njimi. Take, ki me razumejo, ko napišem samo besedo ali ko me vidijo na hodniku.
Moške, ki so moški. Ne cmere ali kamni in predvsem ne sebičneži. (ali neki fantomski cepci, ki ne razumejo, kaj pomeni “jutri dopoldan”) Take, ki imajo nekje v genskem zapisu še občutek, da morajo poskrbeti zase in za tiste, ki so jim naklonjeni. Prave dedce pač.
Zato je stvar čisto preprosta. Moja ekipa je majhna. Vse manjša. Vsak ima priložnost, da se ji pridruži. Vsak ima možnost, da zaj••• priložnost. In pravico, seveda. Ali da jo preprosto odkloni. A s tem se stvar zaključi. Tako definitivno, kot se zaključi s sporočilom “Lepa si” v messengerju. 😀 😀 😀 Vsak tujec je blokiran. Nihče od poznanih ne bi tega napisal 😀 Blokiraj. Gremo naprej.

Dva meseca sta minila od začetka šolskega leta, and yet it feels like a beginning of a new life. Čista jeba 😀

Tako nekako: https://youtu.be/JomQ2NvRXYw

 

 

NOVOSTI IN NOROSTI

Kako se rojevajo zgodbe?
Kot divji vihar,
kot metež ledu,
kot jadra mornar,
kot veš, da si tu.
Tako se rojevajo zgodbe.

Kako se prebijajo zgodbe?
Kot lačni berač,
kot padli junak,
kot mestni nergač,
kot morje napak.
Tako se prebijajo zgodbe.

Kako utihnejo zgodbe?
Počasi, neskončno nežno,
z milino prežeto
in s solzami prepeto.
Tako utihnejo zgodbe.

Ker je včasih pač vsega dovolj.

blpride

Res je, kar sem napisala. Kako utihnejo zgodbe je tretja ali morda četrta pesem, ki je nastala na podlagi tega, kar čutim. Osebno in globoko in čisto moje. Sicer najraje pišem o stvareh, kot si jih zamislim, o čustvih, kot si jih predstavljam in jih ustvarim, o sledeh življenja v morju domišljije, a včasih se vendarle zgodi, da spregovorim o nečem resničnem. Čisto zmeraj pa le ne gre samo sanjariti, ne?

Gotovo se bo moja odločitev komu zdela sporna. Nepričakovana je, povsem nemarketinška in verjetno tudi precej sebična in tega se zavedam, pa vendar je v tem trenutku edina smiselna. Nekakšna rešilna bilka ženske, matere, divjakinje v meni. In če mi bo marsikdo očital to nepričakovano, nemarketinško in sebično odločitev, naj že vnaprej odgovorim na nekaj pomislekov.

O nepričakovanosti.

Je res tako zelo nepričakovano? Je nemogoče pričakovati, da nekoga, ki piše in izdaja s tempom norca, nekega lepega dne, ko ima napisano drugo in zadnjo knjigo tisoč strani dolge serije, preprosto prešine, da mu ni več do izdajanja? Je nemogoče pričakovati, da nekdo, ki je v preteklih treh letih napisal na stotine elektronskih sporočil s prošnjami za takšno ali drugačno pomoč in dobil vsega skupaj tri odgovore, nekega dne dvigne roke in ima dovolj? Nepričakovano? Je res? Meni se ne zdi. Če kaj, se mi zdi pozno. Skrajni čas.

O marketingu.

Če bi se znala prodajati, bi se tako ali tako že prodala. Pa se ne znam. Ne dovolj, da ne bi distributer v svojih knjigarnah mojih knjig zdesetkanih in v enem samem samcatem izvodu zlagal na najnižje police ali še nižje. Ne dovolj, da ne bi knjižnica vedno znova zahtevala ‘oglednih izvodov’ in ob dva evra višji ceni kupila pol manj izvodov kot prej. Ne dovolj, da bi si izborila en sam samcat članek v lokalnem cajtngu, kjer sicer izhajajo novice o proslavah na lokalnih osnovnih šolah. Ne dovolj. Čisto preprosto.

O sebičnosti.

Priznam. Sebičnost je nekaj, čemur se trenutno ne nameravam odreči. Pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno za druge, sploh ne. Predvsem zato, ker mi tudi zase ni vseeno. Pisanje je bilo namreč moj hobi, moja sprostitev, moja strast, terapija, ventil, ki je uravnaval vse ostalo, zdaj pa … Še zmeraj je. A vem in čutim, da ne bo več dolgo, ker je vsa kolobocija ob njem postala preprosto preveč stresna. Če je knjig premalo, ni prav. Če jih je preveč, ni prav. Če je naslovnica cenena, ni prav. Če je draga, ni fajn. Če je debela, je draga produkcija, ampak bralcem je fajn. Če je tanka, je cenejša zame, ampak manj fajn za bralce. Če je v nagradni igri, ni fer do tistih, ki so jo že kupili. Če ni nagradnih iger, ni štosa. Ni promocije. Ki je, roko na srce, tako ali tako ni. Ker je takoj, ko daš med pogoje v fb nagradni igri to, da sodelujoči delijo post ali stran, kar naenkrat nekam hecno tiho. In tako naprej in tako nazaj, okrog in okrog v krogu ali spirali ali nečem pač, kar ne vodi nikamor. Gor in dol ja, ne pa naprej.

Zato je edino smiselno vse skupaj ustaviti. Ne v celoti, sploh ne. Umrla bi, če ne bi pisala. Ustavljam izdajanje knjig. Histerično premlevanje, ali potoniti po krivdi distributerja ali morda raje samo po svoji. Ugibanje in preračunavanje absurdnih rabatov in pogojev, ki jih ‘veliki’ določajo ostalim. Opotekanje od enega do drugega samooklicanega profesionalca, ki se na koncu koncev izkaže kot še večji šalabajzer od mene. Dogovore, za katere samo jaz verjamem, da se jih je potrebno držati. Prošnje, ki sem se jih naveličala, in ugibanja, komu je do česa in komu je vse skupaj samo še odveč. Ustavljam zamude pri pošiljanju in napačno naslovljene pakete, opravičila, da sem v kaosu, in razlage, ki jih ni bilo mogoče razumeti drugače kot prazne odgovore. Ves ta balast ustavljam. To dramo.

Zaključiti s prvo od dveh knjig je nesprejemljivo in tega se zavedam, zato brez skrbi.

Vsi tisti, ki bodo želeli prebrati drugi del Monstruma, ne bodo ostali praznih rok. Do konca oktobra bo tekst pripravljen za bralce, vendar nekoliko drugače. Vsi, ki ga bodo hoteli zgolj prebrati, da bi vedeli, kako se zgodba konča, bodo do njega lahko dostopili v elektronski obliki, tisti, ki bodo hoteli ‘knjigo, kot se spodobi’, pa jo bodo lahko prednaročili in prejeli svoj ekskluzivni zbirateljski izvod. Natisniti bomo dali toliko izvodov, kot bo naročil, in to bo to. Knjige ne bodo na voljo v knjižnicah, ker z distributerjem ne bomo več delali, v knjižnice pa (razen nekaj redkih svetlih izjem) ne prideš brez distributerja. Ali pa brez drame. In blpride noče ne prvega ne drugega več.

V prihodnje objavljamo samo še na www.blpride.com. To bo to. Kralj norcev prihaja po delih. Tokrat v slovenščini in do konca, ne samo za občutek in tujo reklamo. Novost, ki nastaja, bo zaživela … enkrat. Ko bo prišel njen čas. Nikamor se nam več ne mudi in upamo, da si boste tudi vi še zmeraj z veseljem in užitkom vzeli čas za nas. Za blpride in zgodbe, ki jih ustvarjamo. Z denarjem se ne bomo več ukvarjali. Če boste brali s srcem, bo to najboljše plačilo, če pa vas bo ‘žulil’ kak cent ali evro, ki ga ne boste mogli porabiti za blpride knjige, bomo na strani uvedli dobrodelni gumb, s katerim boste lahko pomagali zapuščenim živalim. Konec koncev je pomebno samo srce.

Hvala za vse! Za branje in sanje.

B. L. Pride

Čutim sanje.
Diham zanje.
Za norost,
za krepost,
za tvoj nasmeh,
za najin jok.
Sanjajva,
upajva …
Ko me ni,
skupaj sva.

(blpride)

 

Štrajk! by B.

Zelo nerada spremljam debate in polemike na tako rekoč katerokoli temo. Zakaj? Ker se vselej najde nekdo, ki mi s svojimi besedami dokaže, da ljudje najraje od vsega nergamo. Se delimo na ene in druge, naše in njihove, dobre in slabe, prave in napačne ter – seveda – javne in zasebne. To je trenutno menda res najpomembnejša delitev Slovencev. Sama sem redno zaposlena v javnem sektorju. Vem. Sramota. Pa to niti ni moj največji greh! Učiteljica sem. Ja. In to ne samo jaz. Učiteljica je bila tudi moja mama. In kup ljudi, ki jih imam rada, dela v šoli. Po vsem, kar se zadnje čase govori o nas in na naš račun, to ne more biti drugega kot katastrofa, od tega trenutka pa – kakopak – tudi javna sramota.

No, tako bi vsaj moralo biti, se mi zdi. Nekdo nekje bi rad, da je tako. Vendar mene zlepa ne bo prepričal, da je res. Zakaj? Ker se mu očitno ne sanja, kako je v resnici, in ker sem prepričana (večna naivka pač), da tudi velika večina razume, za kaj gre. Ker verjamem, da nergajo samo tisti, ki nergajo zmeraj in na vsako temo. Da stresajo svoj bes in gnev samo tisti, ki nikoli nikjer ne vidijo dobrega.

Res človeku namreč ni potrebno biti nekakšen strašen insider, da bi videl, kar je evidentno že od daleč. Poglejmo samo današnji dan – dan stavke.
Koliko staršev ste slišali, ki so godrnjali, da so bili njihovi otroci danes naporni? Sitni? Prepolni energije? Prepirljivi? In to so bile pritožbe staršev, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo otroke vzgojiti tako, kot si predstavljajo, da bi otroci morali biti vzgojeni. Število razbojnikov doma? Povprečno dva, trije, verjetno. Naporni in kar malo odveč. Tisti en izvenserijski, verjamem, da ponekod tudi zelo stresen dan.
V povprečnem tednu se v moji učilnici zvrsti 85 otrok, včasih pa tudi čez 100. Petinosemdeset duš, ki morajo preživeti, in hkrati petinosemdeset duš, ki jih moram preživeti jaz. Petinosemdeset družin, ozadij, pristopov, prepričanj.
Nekateri od teh preživijo pri meni po deset ur tedensko, nekateri samo dve, vmes pa obstaja še kopica različnih kombinacij. Nekateri bi klepetali še med odmorom in vedno mi je v veselje. Nekateri bi pripovedovali knjige za bralno značko – najraje, ko bi jaz samo za trenutek sedla in mislila na nič – in jaz sem vesela, da berejo, in jih poslušam in rečem, naj pridejo kmalu spet. Nekateri komaj čakajo da izginejo 🙂 S temi je fino poklepetati takrat, ko si tega najmanj želijo – v odmoru, seveda.
Petinosemdeset otrok. Ne tista moja dva, ki ju poznam v dno duše, ampak petinosemdest tujih otrok, ki jih imaš rad, ker so pač … oni. Otroci. Malo tudi tvoji.
Druga stvar, ki – tako vsaj upam – bi morala biti jasna kot beli dan, so vse mogoče dejavnosti, ki jih izvajamo v šoli.
Šola v naravi, naprimer. “O, greš na počitnice?” je gotovo najpogostejše vprašanje, ki ga sliši učiteljica pred šolo v naravi, in naj si še tako želim, prave ironije ni slišati pogosto. Kot da večini ne bi bilo jasno, da je šola v naravi en velik stres in skrb. Ne zato, ker ne uživamo v vsem razkošju naših luksuznih domov, temveč zato, ker nas je na smrt strah, da bi se komu od otrok kaj zgodilo. Koliko mam je skoraj histeričnih, ko jim zboli otrok? Upam si trditi, da veliko. Med njimi sem (bila) tudi jaz. Ni hec, res ne. Pa je otrok tvoj, poznaš ga in veš, da samega sebe ne boš tožil, če bo šlo kaj narobe. Kaj pa, ko zboli otrok, ki ni tvoj? Ko ga kuha visoka vročina? Ali ko bruha in ti čistiš, ker veš, da nekdo pač mora? Takrat si učiteljice menda popravijo frizuro in gredo na kavo ali kaj? No, ni tako. Takrat kuhajo čaje, ne spijo in poslušajo, kako otrok kašlja, brišejo bruhanje in merijo temperature. Niso na počitnicah. Pa še, če bi bile! Koliko mam pride po štirinajstih dneh morja domov in se potoži prijateljici, češ da bi sedaj potrebovala še dva tedna dopusta sama?! Ogromno, roko na srce. Ker če si mama, si pač utrujena in sita in nemočna. Če si učiteljica, si pa … Kaj, pravzaprav?

Tajnica? Ne. Kuharica? Ne. Čistilka? Ne. Trgovka? Ne. Medicinska sestra? Ne. Zdravnica? Ne. Pravnica? Ne. Vse to in še več. Delamo stvari, o katerih se nekaterim ne sanja, premlevamo cele popoldneve, popravljamo in vrednotimo cele vikende, nekateri pa še zmeraj mislijo, da gre za denar. “Kdor je nezadovoljen, naj da odpoved!” slišimo, medtem ko se nekateri trkajo po prsih zaradi svojih življenjskih ali profesionalnih odločitev, prepričani, da vse vedo in vse razumejo. Pa v resnici ne razumejo ničesar. In to jim lahko pove vsak za silo srčen učitelj. Ničesar ne razumejo. Tako kot ne razumemo mi, ko včasih še dneve premlevamo oceno, jokamo ob spisih, ki jih ni mogoče oceniti, čeprav so nekaj najbolj srce parajočega, kar smo kdaj prebrali, se še leta po zaključku šole sprašujemo, kako je nekemu otroku, ali cele tedne razmišljamo o tem, kako bi z nekom dosegli preboj, ki ga kar noče in noče biti.
A mi to počnemo. To in še veliko več.

Nergači bi našli na to, kar sem napisala, tisoč in en ugovor. Tisoč in en očitek. In mogoče mora biti tako. A tisti, ki se postavljajo proti učiteljem, se postavljajo proti sebi. Proti otrokom, ki so jih imeli danes pač doma in bi morali biti tega veseli. Konec koncev so tisti, ki jih imamo najrajši – in dan, preživet z njimi, pa čeprav zaradi strašne stavke hudobnih učiteljev, bi moral biti vendarle nekaj dragocenega.

This is not a B-day blog ;)

It’s been a while since I wrote anything in English, so forgive my rustiness, if you please. Today marks the day … Well, it doesn’t really, but you said you didn’t want anything going on on your birthday, so I am doing an early pre-B-day blog this year 😀
It has been a fucked up year. Which had begun a year earlier and that one, too, had its fair share of fucked-up-ness. But you know what they say: You have to hit bottom to be able to bounce back up. I dare say that the previously mentioned bottom has been successfully and thoroughly hit and that the era of bouncing back up is on its way, so WELL DONE, YOU! 😀

And as for my this year’s B-day resolutions/promises/expectations:
1. I will love you, bottom or top.
2. I will enjoy our dates even if they take place in K, where we melt to death and back during summer and freeze to death and back during winter.
3. I will use up all of your hand moisturizer and chewing gum (sorry, ŽVEČILNE GUME ahahaha).
4. I will provide you with new music from September to June.
5. I will say I have an important meeting so that I can leave work and see you.
6. I will expect everything of the above (minus point 3, of course) from you.
7. I will continue to send you my lunacies and demand honesty (by the way, I have 20K of our newest WIP 😀 Wanna see?)
8. I will, again, love you, bottom or top even when you don’t read all of my texts and misread my drama after smashing my car.

So, my dear L., one half of B. L. Pride and my BfFfF – I DO expect to get drunk. It is your birthday after all 😀

Headphones on, my dear 🙂

Škandal? Novica? Kje pa!

V življenju sem napisala eno samo samcato pritožbo. Iz principa in iz prepričanja hkrati. Danes sem napisala drugo, ki pa je nisem naslovila Pritožba, temeveč Škandal? Kaj hočemo, suhoparnost ubija interes tako kot moškega ubijejo dokolenke, mene pa kislo duhovičenje in nekompatibilen okus za glasbo.
In ker predvidevam, da moje maratonske pritožbe na ciljnem naslovu ne bo nihče prebral, jo zdaj kar urno blognem. Tako jo bosta prebrali L in LektorcA, če bo fb hudo delal, pa morda še kakšen bralec ali dva. Predgovor ni potreben, pa se bo vseeno zgodil 🙂 Kratek, čisto kratek. Samo retorično vprašanje.

Kam gre ta svet? Pardon – Svet. 

Pozdravljeni!

Na vas se obračam po ogledu včerajšnje informativne oddaje Svet na Kanalu A, ki mi je s svojim prispevkom o dogodkih v eni izmed mariborskih večstanovanjskih hiš prav pošteno dvignila pritisk.

Ne samo dejstvo, da ste se s pritožbo čez ravnanje gospoda Blejca izjemno bobmbastično ukvarjali že pred dvema mesecema, kot je bilo v prispevku povedano, obljubili ste celo, da boste zadevo spremljali še naprej in o njej obveščali – koga, pravzaprav? Morda bi bilo smiselno uvesti oddajo z naslovom Sosed o sosedu ali kaj podobnega. Tam bi lahko slovenski sitneži, brezdelneži, norci in zdraharji jokali čez nered na sosedovem dvorišču, se spraševali, od kod sosedu nov avto, ali pa morda ugibali, če nima sosed nemara v načrtu kakšnega skoka čez plot s poštarjem, ki je pred dvema tednoma nadomeščal tistega, ki običajno nosi pošto sosedi.

Svet na Kanalu A s svojim naslovom obljublja nekaj precej širšega, kvalitetnejšega in bolj objektivnega kot je prijava z vsemi sprtega možakarja čez ravnanje novega stanovalca hiše. Saj ne rečem – napaka je napaka in prav je, da se o njej tudi spregovori, a vse, kar najde svojo pot na dnevno-informativno oddajo, bi moralo gotovo iti skozi sito preverjenosti in zdrave pameti. Tako pa smo bili gledalci obveščeni o tem, da so v skupnih prostorih še zmeraj naložene stvari, ki so last nekega posameznika. Res šment. In samo šment, nikakor pa ne novica. Zagotavljam vam, da je tako še marsikje.

In sprašujem se, ali sta morda naslednja, ki se bosta znašla na televiziji, moja otroka, ki puščata svoji kolesi v vhodu podobne hiše. Ali pa morda moj pes, ki vsako jutro ob pol šestih nabevska raznašalca časopisov. Po svetlem vzgledu velenovice, ki se je rodila zaradi gospoda, ki ima očitno preveč časa, pa se rad praska, kjer ga ne srbi, gotovo.

Prav tako pa se sprašujem, kakšno funkcijo ima v primeru tovrstne “prijave” novinar, ki se strumno poda na teren. Je zaželjeno, da razmisli, v kaj se spušča? Se od njega pričakuje kaj kritičnega razmisleka v smislu tehtanja in ocene vira informacije ali preprosto smiselnosti poročanja o nečem tako banalnem? Upam, da. Čeprav je v tem primeru novinarka, ki je pokrivala to zgodbo, svoje delo bolj slabo opravila. Da o obljubi o nadaljevanju sploh ne izgubljam besed.

Nič čudnega, da odrasli grozijo z novinarji, kadarkoli nekaj ni po njihovo. V učilnicah, ordinacijah, čakalnicah, delavnicah, na pogrebnem podjetju in v pekarni – grožnja z novinarji je najboljše orožje. Še malo, pa bodo tudi razočarani ljubimci grozili, da bodo šli na televizijo in tam v dnevno-informativni oddaji razkrili umazane podrobnosti!

Menim, da se v svetu dogaja ogromno dobrih stvari. Se vam ne zdi smiselno v oddajo vključiti pozitivne prispevke o tem, česa vsega smo ljudje sposobni, in tako ustvariti protiutež resničnim tragedijam, ki jih je vse preveč?

Sama sem v preteklem letu izdala prvo knjigo in ob tem poskusila svojo srečo z mediji. Ne vem, na koliko naslovov sem poslala mail in prosila za pomoč, med drugim tudi na tega, kamor pišem danes. Dobila sem en normalen, nesebičen odgovor, en predračun z radijske postaje in ogromno tišine. Morda bi v prihodnje poskusila s čim, kar užge – naprimer z obvestilom, da mi gospod Blejc (ker je po vaši predstavitvi v oddaji sodeč res velika živina) narekuje, kaj naj pišem. To bi skoraj moralo priti v Svet na Kanalu A, kaj?

Želim vam lep dan in veliko kritičnih gledalcev, zaradi katerih boste želeli poročati o pravih novicah!

Dodajam pa še vzklik ali eksklamacijo: Saj to ni normalno!

P. S.: Se vidi, da se približujejo NPZ-ji. Literarne figure so način življenja 😀 😀

 

Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Prvič.

Nekatere naveze so pač preprosto dobra stvar. Ena izmed njih je najino sodelovanje z administatorkam najine daaaaaleč najljubše facebook skupine, ki nosi ravno pravi naslov – Izgubljena v romantičnih knjigah (in sem si ga zdaj jaz drznila malo izposoditi in spremeniti.) Zakaj? Ker skupaj vedno naredimo nekaj dobrega in ker je v skupini ogromno super žensk, nekaj med njimi pa je celo najinih bralk 🙂 In tako je ideja o najinem medsebojnem intervjuvanju dala idejo o tem, da bi naju intervjuvale tudi članice skupine.

Nobenih tematskih omejitev ni bilo, kar me je kar malo zaskrbelo, zdaj, ko si je L izbrala vprašanja, na katera je želela odgovoriti, pa ugotavljam, da je bralke zanimalo veliko tehničnih ali vsaj metodoloških zadev. Predvsem o tem, kako funkcionira avtorski tim B. L. Pride. Kar me niti ne čudi, sploh ko pomislim, kako zapleteno si je to verjetno predstavljati.
Sploh potem ko sem prebrala vprašanja, ki sta jih zapisali Nina in Melinda.

Nina: Mene pa zanima, kako se lahko uskladita, da napišeta skupaj eno knjigo? Ali najprej vsaka svoj del spišeta in pregledata, čigav je boljši? Res zanimivo, da vama uspe. Žal še nisem imela časti, da bi prebrala kakšno vajino knjigo, ker je knjižnice v Celovcu nimajo.
Melinda: Kako vse skupaj poteka? Si okvirno zastavita, o čem bo govorila zgodba? Kdo so glavni junaki? Si razdelita glavne osebe, opis dogodkov?

Ne znam si predstavljati, kako bi potekalo kaj takega. Vsekakor z nekom, ki ima moj karakter (ali še huje, L-jinega :P). Pišem zmeraj jaz. Ko me vmes kaj zažuli (ponavadi, kadar me zaskrbi, da se vleče :)), pošljem napisano L. Običajno s komentarjem v smislu Feel free to insult me in grožnjo, da pričakujem iskrenost.
Verjetno je za razumevanje koncepta najinega sodelovanja potrebno iti preceeej globoko in pošteno nazaj. Bila je prva in edina, ki sem ji poslala prvi del serije BREZmejNO, ki takrat sploh še ni bila serija BREZmejNO, temveč wordov document z delovnim naslovom 365.doc, in absolutno edina, ki bi me v tistem trenutku uspela prepričati, da samo POMISLIM na kaj, kar bi dišalo po javnosti. Ključ do njenega uspeha je tičal v domislici, da bi prevzela prevajanje in bi knjigo izdali v angleškem jeziku, kar se je potem tudi res zgodilo. Vmes je počasi nastala celotna serija, začela je nastajati nova (v angleščini in by me), potem pa se je nekaj v meni vseeno opogumilo.
Pravzaprav so naju opogumili moji sodelavci, ni res, L? Prav zaradi moje službe (delam namreč v osnovni šoli) in precej živahnih scen v seriji se mi je sprva zdela misel na to, da bi za moje pisarije vsi vedeli, nepojmljiva. No, izvedeli tako ali tako so, ker izve se pač vse na tem svetu, in tako sva pristali na literarnem dogodku v romantični vinski kleti, kjer sva pred mojimi sodelavci na veliko razpredali tudi o tistih bolj vročih plateh BREZmejNO. In prav oni so bili tisti, ki so izrazili željo po slovenski izdaji, midve pa pač ne bi bili midve, če se ne bi kar na poti domov odločili, da bi se dalo morda res poskusiti. In sva.
(Moj diskurz ni odgovoril na zastavljena vprašanja, je pa predstavil drobec, enega izmed ovinkov na najini poti, zato naj kar ostane.)
Kako torej vse skupaj poteka? Jaz pišem. L pa žegna. Moralno podpira. Pomaga pri lektoriranju. Prevaja v angleščino. Tako nekako, če stvar poenostavimo in oklestimo do totalne suhoparnosti 🙂

Tina: Kje dobite ideje in navdih za knjige?
Romi Mina: Pride najprej prostor/kraj dogajanja ali osebe/akterji zgodbe?

Če od kod, prihaja navdih iz glasbe. To je res stvar, brez katere se mi zdi nemogoče funkcionirati iz dneva v dan, kaj šele ustvarjati. In prav pri glasbi, ki je izjemno raznolika in se čisto nič ne omejuje na žanre (razen tega, da nekatere apriori izključuje, priznam), se potem rojevajo trenutki. Včasih prostori, včasih pogovori, največkrat najneznatnejše podrobnosti – okej, okej, priznam, tudi kakšna privlačna moška podrobnost kdaj zaide zraven 😉
Sicer pa se zgodi tudi, da se kakšen prizor iz vsakdanjega življenja, dovolj nevsakdanji ali lep, usidra nekam, kjer potem ostane in priplava na površje ter malo pomaga pri pisanju. Res lepa jesen, naprimer, ali pa poletne nevihte. Pa sneg, prav gotovo sneg. Ko zdaj tako razmišljam o tem, vidim, da je navdih pravzaprav povsod. Hvala bogu!

Nina Č.: Kako se odločita za okvirno vsebino knjige?
Urša: Kako se odločita, kako zaključiti zgodbo? Ker mene moti, ker imajo nekatere zgodbe tako čuden konec.
Maja: Koliko časa rabita, da sestavita zgodbo, da vse te ideje iz glave spravita v knjigo?

Potem ko pridejo trenutki, začnejo počasi nastajati tudi osebe, ki – pa naj to zveni še tako čudno – živijo svoje življenje povsem neodvisno od mojih idej. Prav zato se doslej še nikoli ni obneslo načrtovanje scen, delanje ali pa celo zapisovanje osnutkov ali kaj podobnega in zato tega ne počnem. Če je ideja dovolj dobra, da je vredna pristati v knjigi, si jo bom zapomnila – to je nekako moj credo, kar se tiče (ne)organiziranosti pisanja.
Konec je edina stvar, za katero vem, kako mora izpasti. Vem torej, kdo so osrednje osebe, poznam jih v smešne detajle, ki se zdijo povsem resnični, in vem kako se bo zgodba končala. Čisto mogoče (ali pa celo bolj verjetno) se tudi moji konci zdijo marsikomu čudni, meni pa so taki všeč. Razumem ljudi, ki hočejo zmeraj zaključek, ali pa (celo) tiste, ki hočejo, da se vse zgodbe srečno končajo, jaz pa imam rada odprte, take, ki tudi v sreči vsaj dopuščajo, če ne že vsiljujejo dvom. Menim, da je to stvar okusa, pogleda na svet in na odnose med ljudmi. Moji so takšni, kakršni so, in kar všeč mi je tako.

Po vsem, kar sem pravkar sklepetala, je očitno, da pri meni ni obdobja, ko zgodba nastaja, pa obdobja, ko se zgodba zapisuje … Pri meni to nastaja bolj ali manj hkrati. Edina izjema je dejstvo, da so nekateri prizori živi že veliko pred idejo o zgodbi, a to menda ne šteje, ne?

Tanja: Kako naporen je proces spravljanje ideje na papir/računalnik?
Nina Š.: Kako dolgo nastaja vajina knjiga od same ideje preko pisanja in potem končne izdaje?
Sabina: Kaj vaju motivira, da kljub kakšni pisateljski blokadi ne obupata?
Sonja: Moje vprašanje … Saj vem, da je naporno … pa včasih blokada… Prejšnja serija o Adamu mi je bila nesramno dobra … imela je vse kar potrebuje dobra knjiga. Vprašanje pa je, ali si že prej zamislita, kako bodo izgledali liki v knjigi? So to mogoče obrazi iz vsakdanjega življenja ali pa domišljija kar podivja?
Irma: Kateri del v vajinih knjigah je bilo najtežje napisati? Koliko časa na dan porabita za pisanje? Katera je vajina najljubša knjiga oz. pisatelj/-ica? Kako se odločita za imena vajinih junakov? Ali vaju proces pisanja izčrpa ali navda z energijo? In nazadnje: ali imata kakšno knjigo, ki je ne moreta dokončati in kar ‘sedi’ tam in čaka?

Huh, v tem sklopu vprašanj (mmg, vprašanja sem si drznila sama združiti glede na prevladujočo temo. Res ne bi hotela dolgočasiti z vedno enimi in istimi odgovori. Že tako ali tako moje osrednje osebe preveč seksajo in s tem dolgočasijo bralke ;)) najbolj izstopa vprašanje o tem, kako o(ne)srečujoče je pisanje.
Zame je pisanje ena izmed najboljših stvari, kar jih je. Pišem samo in izključno zato, ker v tem strašno uživam. In samo takrat, ko mi je. Zato blokade ne poznam. Pri pisanju me sicer blokirajo službene in družinske obveznosti, a menda tovrstne blokade niso tiste, ki jih imajo ljudje v mislih, ko govorijo o pisanju. Ne znam si predstavljati, kako zoprno bi bilo pisati na silo! V takem primeru verjetno človek res potrebuje osnutek, ki ga potem pač realizira po svojih najboljših verbalnih močeh, a meni ni do tega. Najbrž zato, ker me nihče ne gnjavi, da moram pisati (ampak verjetno kvečjemu koga mika, da bi gnjavil v nasprotno smer). Ni rokov, ni obveznosti, ni pritiskov. Edina, ki pritiska name, sem jaz 😀 Pa še to ne preveč pogosto.
Ker je torej pisanje samo po sebi eno samo božansko veselje :), je verjetno vprašanje, kaj je bilo pa vendarle najtežje napisati, naslednje, ki se zastavi.
Razen scen, ki so (ali še bodo) zlomile nekoga iz mojega namišljenega sveta, mi je najtežje napisati konec. Ker je pač konec in se meni vselej zdi, da sem tik pred velikansko izgubo. V resnici mi namreč ni pomembno število napisanih, izdanih, končanih … knjig. Jaz bi pisala. Najraje eno samo dolgo neskončno zgodbo. Živela bi v njej, ko bi mi bilo do tega, in se vračala po mili volji.

A življenje pač ni tako zelo pravljično in knjigo, tako kot vse ostalo, je potrebno prej ali slej končati. Ena B. L. Pride knjiga ‘traja’ … kaj pa vem, kako dolgo traja celoten proces. Verjetno kakšno leto. Ali pa dva meseca, če je stvar tako hitra in kratka, kot je bila Zgodba o Margot in Ulfu 🙂 (L sploh ni vedela, da nastaja! Je dobila kratko obdobje malo sitne tišine in potem tekst v branje in naslovnico v presojo. Vem. Z mano zna biti zoprno.)

Margot in Ulf sta se zgodila zelo na hitro. Ideja, da bi napisala remake klasične pravljice me je prešinila kar tako, klepet s prijateljico pa mi je dal misliti o Rdečki, kot ji pravi ona. In je bilo to to. Margot je dobila ime po mini raziskavi o izvirnem imenu junakinje in manjši modifikaciji, Ulf pa – jasno kot beli dan, verjetno – ker pomeni volk.
Tudi sicer imena v knjigah B. L. Pride običajno nosijo globlje pomene, čeprav pogosto take, ki jih poznam samo jaz. Najljubši mi je gotovo priimek Tichy, ki nosi v sebi zgodbo, večjo in bolj nenavadno, kot sploh znam razumeti. Vem, da dolgovezim, ampak jo vseeno moram povedati. L, mirne duše jo preskoči, ker si jo slišala že tisočkrat.
Po zapletu po operaciji, ki me je usekala kot posledica raka materničnega vratu (Otroka sta bila stara 2 in 5 let, mmg. Krasno je bilo, res.), sem morala še kakšnih štirinajst dni preživeti v bolnišnici. V moji sobi je bila tudi gospa s tem priimkom in njen odnos z možem mi je bil nekaj najlepšega, kar si zna človek predstavljati (Evoo, se že malo cmerim. Res sta bila neverjetna.).
Ko sem bila že doma, sem začela pisati BREZmejNO in si izposodila priimek (predvsem za gospo Tichy) ter potem o tem povedala L. Ne spomnim se več, koliko časa je preteklo, ko me L nekega dne pokliče in mi pove, da je videla osmrtnico. Ga. Tichy je umrla. Ne tako dolgo za tem sem bila na pokopališču. Prebiram imena na nagrobnikih, ker to ljudje menda pač počnemo, in zagledam prav njen grob! In ko veliko kasneje, na predstavitvi Kaosa, povem to zgodbo, me po predstavitvi ustavi moja sestrična, farmacevtka, h kateri je gospod, mož moje bolniške ‘cimre’ zmeraj hodil po zdravila zanjo. Prepoznala je priimek, seveda. In način, kako je govoril o njej. (RES RES sta bila neverjetna.)

Čas, da se vrnem k vprašanjem, kaj? In knjigam. In osebam. Sonja je vprašala, če so opisi oseb skladni s kom resničnim. Vračam vprašanje. Kako pa izgledajo? Kako izgleda Adam? In kako Mila? Moja dva sta povsem drugačna od tistih, o katerih bo v svojih vprašanjih govorila L. Mila namreč ni opisana niti z besedo. Ničesar ne vemo. Je blond? Črna? Rjava? Vemo, da si barva obrvi in da ima, tako kot me (ali pa vsaj jaz) malo celulita. Kaj pa Alex? Ima telo adrenalinca. Hja. Moj adrenalinec je precej drugačen od tistega, ki si ga predstavlja L. Ooooo ja, moja domišljija je bezljala, to je res. Upam, da je bezljala tudi domišljija bralk :)No, za Margot vemo, da je modrooka črnolaska, to pa res. Menda je kar izjema zaradi tega.
Poleg tega pa je Margot tudi ena izmed mojih najljubših junakinj ever – Kraljica Margot, se razume 🙂 In najljubša knjiga? Povest o Viga Ljotu in Vigdis. Že sto let približno.
Med mojimi mojimi pa je zelo visoko med junakinjami tudi Deirdre. Deirdre Dubh. Osrednji ženski lik v seriji The Farthest Islands Series. Doslej samo v angleščini, pa še to samo prvi del, King of Fools. Že od pomladi 2016 je napisan tudi drugi del, ki čaka na svoj trenutek, čeprav si v tem hipu nisem čisto na jasnem, kaj naj bi ta trenutek bil. Se mi vse bolj dozdeva, da tudi prevod v slovenščino, čeprav se po knjigi, ki jo pišem zdaj, lotim tretjega dela TFIS najverjetneje v angleščini. To je serija, ki je daleč od tega, da je ne bi mogla napisati – bolj se mi zdi, da je imela to nesrečo, da sem se je lotila v angleščini, zdaj pa smo se skoncentrirali na slovenske izdaje. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Janja: Zakaj ravno ta žanr, ki ni ravno za vsakega bralca? Marsikdo ne bere te zvrsti. Sta šli na vse ali nič?

Na vse ali nič? Ja, verjetno sva res. Oziroma bolj na nič, ker iskreno povedano res nisva imeli nekih pričakovanj. Kar je sicer super. Veseli sva vsakega bralca, vsake prijazne besede.
Vendar sva žanrsko precej neopredeljeni, se mi zdi. Po paranormalni ali fantazijski romantični seriji je prišla pravljica, sledi nekaj povsem down to earth, TFIS serija, o kateri sem govorila malo prej, pa je še veliko bolj fantazijska kot BREZmejNO. Jaz si želim blpride žanr – žanr, kjer so žanri postranskega pomena, slog in zgodba pa v ospredju.

Mateja: Koliko cca. je avtobiografskega? 😉 Če kaj …

Kako frajersko bi bilo reči, da je avtobiografskega veliko! Pa ni. Sploh ne. Vsaj ne, kar se tiče dogodkov samih po sebi. Je pa res, da je ogromno ogromno vseh prepričanj, izraženih v najinih delih, izjemno avtobiografskih – pa čeprav v resnici z ogromno sarkazma. V NEzaSLIŠaNO, naprimer, je ena izmed oseb natančna kopija vsega, kar bi me pri moškem najbolj odbijalo. Skupek vse moške ogabe je dobil ime Seth in ja, priznam, dala sem si duška, čeprav izkušnje s tovrstnimi moškimi (hvala, večnost) nisem imela nikdar.

 Tako, pa smo pri koncu. Malo preveč sem se razpisala, ampak zdaj je, kar je. Upam, da sem odgovorila na vsa vprašanja, ki so mi pripadla po ključu L-jine volje, in da nisem česa izpustila. HVALA vsem, ki ste se oglasile, postavile vprašanje ali dve ter KADARKOLI izrekle le besedo podpore!

Hvala za branje in sanje!

B.

P. S.: Dodajam komad, ki je ena izmed mojih trenutnih inspiracij. In tekst, seveda. Brez teksta ni nič 😀 

When did we lose our way?
Easier to let it go
So many, can’t tell anybody
Harder to let you know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

How do I make you stay?
When it’s easier to let you go
Nobody know what we know about it
No one needs to know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

When you love to your limit
You gave all you’re given
Who you gonna pray to when you’re there
Will you find out that there ain’t no other love
No other love for you

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

Oh, when you think about it
Do you remember me?
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

 

 

 

(Od)rešena? By B? Nemogoče.

V zadnjem blogu sem omenila grožnjo, s katero je L nekaj opletala nedolgo nazaj – obetal se mi je izziv velerazežnosti. Obračun glasbenih gigantov in šopirjenje s karseda izvirnimi youtube linki, ampak je že tako, da kdor prvi pride, prvi melje. In kdor se navsezadnje opogumi, spomni prvi, kdor prvi najde čas (ali pa se mu preprosto prvemu zmeša), da pač prvi nalogo.

Nikar se ne kremži, L 🙂 Boš videla, da je tudi moja naloga zabavna. Lahko si boš dala duška in se po mili volji norčevala iz sebe, svojih bližnjih ali daljnih, iz mene, sveta, življenja, smrti, pisanja, domačih nalog in še česa. Poleg tega pa sem v godljo zadnjič spravila še ubogo A in jo izzvala z izzivom, ki je bil namenjen meni, zato je edino prav, da prevzamem iniciativo in te odrešim muk. Ne verjameš? Dvomiš? 

Hja, šment 😛 Si torej pripravljena na svojo naslednjo veliko nalogo? Si? Pa ti, A? Ker velja tudi zate!

Svoj povprečen dan predstavi z gifi in NASLOVI komadov. (Mmg, gifi delujejo najbolj psihotično in bodo za povprečen dan ravno pravšnji, se mi zdi 😀 Poleg tega jih nikoli ne uporabljamo v naših blogih, ni res? No, čas je, da to popravimo!)

Če pomisliš, da zgodaj vstajamo, je kakšnih sedem gifov s komentarji skoraj spodnja meja ustvarjalnosti, se mi zdi. Sicer pa, kar se mene tiče:

Moj današnji dan pa bi bil približno takšen:

Ponedeljek je. Pa ne katerikoli ponedeljek, ampak ponedeljek po počitnicah. Sladek, kratek teden dolce far niente se zaključuje s številnimi oblikami krutosti – jutranji sestanek, na katerega sem med dolce far ninente pozabila in ga uspela zato malo zamuditi, sedem ur pouka s približno sedemdesetimi dušami, podaljšek in sestanek ob petih. Vmes pa nič domov. Kako je enim lepo …

                                         

Pot v službo. Fast car. Po omejitvah, itak 😀

                                         

Učiteljska. Prej ali slej se moraš tega naučiti, verjetno. Jaz se še nisem, ker je naivnost moja najznačilnejša lastnost. Počasno učenje pa tudi 🙂

Pa še ena klišejska. Brez te ni glasbene misli na šolo.

Hungry. God, give me food.

Po celodnevnem delu mora biti vsak sestanek malo tak. Razen blpride sestanek, se ve 🙂

Pot domov. Fast car. Omejitve? Hja …

Ooooo ja. Doma. In naenkrat se ti zdi svet bolj na All you need is love. In čim manj domačih nalog, se razume 😀

Bo šlo, punci? Ne pozabita na gife! In ne zdaj mrzlično, kontrol-frikišno razmišljat, kakšen je tvoj povprečni dan, L!

Top 10. Drugič. Zadnjič?

Okej, priznam: moja domislica, da bi za teboj enako nalogo opravila še jaz, je bila ena velika neumnost. Zakaj? Ker si mi večino komadov maznila pred nosom! Tebi se to ne zdi nič čudnega, ker veš, kakšni sva, za vse ostale pa statistični podatek, ki se je pripravil na linč, začudenje ali vsaj konkreten dvom: od desetih komadov si mi jih speljala SEDEM! Meni se to zdi ogromno. Sploh ko pomisliš, da so štirje od teh iz prve skupine, ki je bila najbolj osebna …
In ker si me po moji pritožbi v zvezi s tem prijazno opomnila, da se ne smemo podvajati (ne vem, kdo je to rekel?!?!?), se pač ne bomo podvajali.
Tu so torej moji komadi:

1. Hm … komad, ki sem ga postavila na prvo mesto, pa ne sodi dejansko na prvo mesto. Sodi pa med ene izmed najbolj zanimivih, izdajalskih spominov, kar jih je. O Asking Alexandria sem blognila nekaj malega že pred časom, zdaj pa dodajam samo to: prvi teden aprila 2016, ko se konča obdobje. In tisti Don’t pray for me je takrat svetovno pasal zraven.

2. Oooooh, Leonard. Tu si me res boleče zafrknila. Ampak imam na zalogi še enega silno pomembnega, ki gre zelo lepo sicer tudi v drugo kategorijo (Konec, BREZmejNO). Sicer pa članek o Cohenu in Alexandria Lost ter moj nedokončani magistrski študij. Juuuuj …

3. Ker si ruknila moj viski, bi izbrala Master of Puppets, ampak ta pa odpira eno celo novo asociacijo. Enega izmed odličnih trenutkov, ki se zgodijo, ko ne pričakuješ ničesar posebnega. Na primer ko greš iz službe in te na cesti ustavi tip, ti proda cd in te prav zabavno zapeca (itak zato, da ti proda že omenjeni cd), ti pa, v pričakovanju neke bedne glasbe padeš na rit, ko stvar dejansko poslušaš.
O, ja, ta komad bi moral biti v trailerju za Kaos. Ampak trailerja za Kaos nimamo. Imamo pa komad.
(kakih 150 min kasneje …)
Ne moreš verjet!!! Komada ni več. Na youtubu. Bend se je preimenoval, mojega komada pa ni več! Sem neskončno zgrožena. Mater. Saj ne morem verjet. Preimenovali so se. In to je to.
Minuta tišine in obljuba, da se NIKOLI ne preimenujeva! Eh … Najraje bi preskočila tretji komad. Hotela sem te presenetit in ti poslat blog še danes, pa ni šans, ker sem zdaj porabila ful časa za iskanje komada, ki GA NI VEČ. Mater. Spat grem. Jutri nadaljujem.
(še kako noč in drobiž kasneje …)
Pa sem spet nazaj. Medtem iz najinih neskončnih korespondenc izbrskala link, ki sem ti ga takrat poslala, in videoposnetek dejansko ni na voljo. Tako da menda ni druge, kot da se sprijaznim. Mi je pa ta kolobocija zdaj dala konkretno misliti – bend se je preimenoval, pubeci so se pobarvali (ahahahahah), imajo kaka 2 milijona več ogledov na komad kot so jih imeli prej. I say good for them. Ampak po drugi strani pa je prav žalostno, ni res? Ko pomisliš, da je bil enkrat nekdo tako fasciniran nad tvojim komadom (oz. kakršnimkoli delom že pač), ti pa si se bil pripravljen prodati za malo boljše stanje, ki je še zmeraj svetlobna leta oddaljeno od svetovne slave in globalnega oboževanja.
Anyways, pa naj bo Master of Puppets. In zraven vseeno I remember you in a cold winter … as I was going straight to hell …

4. Ja, pri štirki se očitno začne malo komplicirat. Tvoja je bila One Republic, ki jo jaz hranim za BREZmejNO sklop, pa bom preskočila na Lano. Ride, ki si mi jo dala v en rojstnodnevni blog. In ena izmed tistih, ko te prešine, da bo odslej vse drugače.
P.S.: Too late je definitivno tudi moj komad, mmg. Ja, ko si ti pričakovala S in sem jaz imela že malo E. Sweet …

5. Kot zadnja pa ena izmed najnovejših. Eden izmed redkih primerov, ko me zborovsko petje ne ubije. Hey, baby, don’t you think I may be older? 😀 Kar me je pravkar spomnilo na Georga Michaela, ki bi si tudi zaslužil biti tu. Sploh album, ki sva ga z D preposlušala še in še.
Listen to the rain pa ima toliko momentov, ki bi jih dala v film, ki ga ne bom nikoli posnela, da je prav fascinantno, in mora biti številka pet. It is a tribute to what will never come through.

6. Če si ti vključila v sklop komadov, ki te spominjajo na BREZmejNO (predvidevam, da na Slo), Closer, bom tudi jaz enega od najinih KOL. Za tiho, vztrajno borbo med ljudmi in nikoli povsem razvozljano Hug your bones and skin :D. Pick up truck gre v Zlom, pa še malo bolj mogoče v Konec. Scena v Klanu, pri tistem mučnem skupnem obroku, ko si nasproti sedita M in A.

7. Že napovedani One Republic. Sla in Alex pod napuščem. My baby 🙂
Za filing. Za spomine:

Kakor hitro je Mila stopila na pločnik, so se fordova vrata odprla in Alex je v nekaj korakih dosegel vhodna vrata, kjer se je stisnil pod napušč in jo tako pričakal.
Ni ji bilo do vljudnosti in metanja peska v oči.
»Alex, kaj delaš tu?« je nejevoljno pogledala izpod dežnika.
»Ne vem,« je priznal. »Hotel sem te videti. Videti, kdaj boš prišla domov.« Mila je dvignila obrvi.
»Čakal sem te pred knjižnico. Pred mojim nosom te je odpeljal.«
»To je tudi on opazil,« je pripomnila in videla, kako je zardel. Odločila se je, da bo molčala. Vsako njeno besedo je izkoristil za iztočnico.
»Kam te je peljal? Očitno ni ostalo samo pri ogledu stanovanja,« je pripomnil in očitek jo je zbodel, ker je jasno namigoval na laž.
»Včasih se stvari ne odvijajo po načrtih,« je odrezala.
»Meni tega ni treba govoriti,« je odrezal nazaj.
»Še dobro, da se tvoji načrti sfižijo.«
»Priznam, za nekatere to velja. Ne pa za vse, Mila,« je stopil bliže k njej. Še vedno je računal na svojo privlačnost.
»Alex, nikar. In naj ti ne pade na pamet, da bi ponovil tisti svoj izpad od zadnjič. Nikoli več si tega ne privošči.«
Vedel je, o čem govori, in sklonil glavo.
»Vem, oprosti. Saj veš, da mi to ni podobno. Ampak to tvoje zavračanje me spravlja ob pamet.«
Njuni pogovori so bili nesmiselni. Njegova vztrajnost je bila nesmiselna.
Z vso resnostjo in odločnostjo, ki ju je bila zmožna, ga je pogledala in hkrati mirno prosila:
»Alex, prosim, prosim, nehajva s tem. Pusti me, da grem naprej. Saj veš, prepričana sem, da veš, da ne bova nikoli več skupaj.«
»Samo to mi povej, če si zdaj z njim.«
Ko bi le sama vedela, je pomislila. »Jaz si želim, da bi bila,« je rekla. Zravnal se je. Očitno tega odgovora ni pričakoval.
»Pa on?« je tvegal.
»Mislim, da si želi isto.«
»In kje je zdaj? Zakaj ni s teboj?«
»Čaka, da greš. Da opraviš tisto, zaradi česar si prišel.«
Grenko se je zasmejal. »Mila, prišel sem zato, da te dobim nazaj.«
»Saj to mu je jasno,« je odvrnila.
»In zakaj potem samo čaka?«
»Verjetno zato, ker ve,« je pogledala stran.
»Kaj ve?«
»Da ti ne bo uspelo,« je tiho, skoraj pretiho povedala. Obema.
Alex je še nekaj trenutkov stal, potem pa se je obrnil in šel. Gledala je za njim, ko je v nalivu stekel proti avtu in se odpeljal, prehitro in preveč zaletavo, da ne bi vedela, kako ga je prizadela. Tokrat zares. Ko po dolgem času ni hotela biti groba, ga je udarila premočno, da si tega ne bi očitala. Meseci hudobije in besednih dvobojev niso bili nič v primerjavi s tem. V resnici je največ bolečine.

8. Trije komadi za knjižno glasbo so totalna neumnost, mmg. Cel album za Margot bom zdaj izpustila. Komade iz trailerjev. Ampak ne gre pozabiti na King of Fools. In na naslednjega. Na Luka, Quinlana in Deirdre. 30 seconds to Mars.

9. in 10. Ja, to pa je tudi hec. Prvi komad, ki me spominja nate, je Do I Wanna Know? Zabaven, najin, čeprav še s kupom drugih asociacij 🙂 Definitivno eden izmed tistih, ki ga ne morem slišat, ne da bi se spomnila nate. Ampak to šele par let. Drugi pa je že prastar. Funky Cold Medina. Štuk. In spomnim se, katere čevlje si imela obute 😀 😀 😀 Kar je zame nekaj izrednega 😀

No, evo, zdaj bi pa šla plesat!

To je torej boleče skrčen nabor komadov po mojih kriterijih. Ker pa si za naslednjo nalogo zadolžena ti in ker vem, kaj bo, ker si mi z njo že grozila, potem pa pozabila, predlagam majčkeno modifikacijo – k naslednjemu izzivu vabim še A. LektorcA, če si upaš, se nama na pustni torek pridruži, ker ti je naslednji izziv pisan na kožo 😛

Tako, zdaj pa grem brskat po youtubu. Not over and definitely not out!