O okroglih obletnicah posebne vrste, relativnosti in iskanju

Čeprav sem na dan, ki je postal tako dolg, da mu še ob desetih zvečer ni videti konca, že skoraj obupala nad to najino idejo o rojstnodnevnih blogih in ti v opravičilo poslala samo link s pojasnilom in opravičilom, trenutno izgleda, da mi bo vendarle uspelo spacati skupaj teh nekaj besed, ki naj bi ti povedale, kaj vse ti, ki stojiš na pragu svoje okrogle, želim, predvsem pa (ker sem v zadnjem letu ugotovila, da je to pravzaprav veliko pomembnejše) česa ti ne. Ob tem seveda upam, da bom znala in zmogla biti dovolj jasna, ker se mi možgani čisto očitno že malo kisajo in sem ravnokar nagnala našega mladiča gledat blog namesto Ninja želve 😀 No takole, pa dajmo, položimo besede v božja ušesa, ali pa v katera koli, ki bi slučajno hotela uresničiti, vsaj del tega, kar to zmešano in sila kratko voščilo skriva v sebi.

Prvič: Želim ti, da bi vedno verjela v tisto, nam vsem ljubo teorijo relativnosti.

Drugič: Da nikoli ne bi nehala iskati tega, kar si želiš najti.

In tretjič: Da bi ostala. Ti. Tam, kjer ti hočeš. In kakor dolgo hočeš.

Kar sem napisala mogoče sicer na hitro zveni čisto nesmiselno, v resnici pa o teh treh zadevah razmišljam vse od moje zadnje migracije v Lj, ko je nekaj, v kar nisem bila sposobna verjeti, prišlo do mene tako nenapovedano, da sem zdaj prepričana, da se je tako pač moralo zgoditi. Tako kot se pač mora zgoditi vse, kar se zgodi. Zato, draga moja prijateljica, ti danes poklanjam tale komad, ki  sem ga nazadnje slišala po enem tako eteričnem koncertu, da se mi je na poti čez mesto do avta zdelo, da lebdim, in ki je (logično:) prav smešno povezan s tistim srečanjem, ki sem ga omenila prej in ne nujno s princi, ki se spremenijo v k…onje … Seveda v meni (in verjamem, da tudi tebi) ljubši različici. Happy birthday!

Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Drugič

No, tako. B je opravila svoje, zdaj sem na vrsti jaz. Brez slavnostnega predgovora sicer, ker bi bil (seveda) kopija tega, kar je že bilo povedano. Pa kar gremo:

Tadeja: Če bi po seriji Brezmejno posneli film ali nadaljevanko, koga bi najraje videli v vlogah Mile in Adama?

To vprašanje je kot nalašč zame. Že po par prebranih straneh sem imela favorita, čeprav se nikakor ni skladal s frizuro, ki mu jo je B namenila. Je pa zato zmagal pogled. Tiste večno žalostne oči. Jim Caviezel je moj Adam. Za Milo se obe strinjava, Rose Byrne, čeprav nikoli ni zares povedano, kako izgleda. Na Alexa sem, iskreno povedano, nalašč pozabila (čeprav mu s tem delam veliko krivico), ker se do danes nisem uspela znebiti vtisa, za katerega je kriva izjava ene izmed Milinih prijateljic in sva jo kasneje z B zbrisali. Je pa ena hecna zgodba s podobami vseh treh. Enkrat je B izbrskala neko skupino, ki naj bi po opisu naredila nekakšnega fotorobota za knjižne like. Pa sva rekli, zakaj ne. Rezultat je bil … obupen res. In niti malo tak, kot bi si ga hotele predstavljati. Zato sva raje ostali vsaka pri svojem. Konec koncev je prav to čar branja, svet, kot ga hočeš videti in dovolj manevrskega prostora za ponorelo domišljijo.

Irena: Kako lahko še neznan pisatelj (pri nas) ustvari to, kar sta vidve?

Hja, na to bi v resnici morala odgovoriti B. Čeprav bi bila najbrž preskromna… Če imaš v sebi dar, če si ga priznaš, če si upaš delati s srcem, potem ustvarjaš. Mislim, da znan ali neznan tu ne igra prav velike vloge. Če bi imele podporo v smislu svetovnega bestsellerja, bi to knjige B. L. Pride zagotovo bile. V to niti malo ne dvomim. Predvsem zato, ker nobena knjiga ni napisana na silo, po nekem receptu za uspeh in ker v njih ni skritih prodajnih ali kakršnihkoli drugih trikov. V njih ne boste našli niti enega dogodka, osebe, ki bi bila tam zato, da bi se knjiga bolje prodajala. Mislim, da jih ravno to dela tako zelo privlačne. Nekakšna neustrašna, brezpogojna pristnost, ki jo bralec začuti in ceni.
 
Urška: Kje dobita idejo za take lepe naslovnice ?

Iskreno povedano, ne vem. Zagotovo so vse na nek način povezane z vsebino. In potem raziskujeva, pregledava na milijone fotografij na spletu, debatirava ali pa tudi ne. Ko je ideja zrela, potuje k najinemu cover artistu na Filipine In od tam naprej … čarovnija. Rože in barve v BREZmejNO, kapljica-krona v The farthest island, pa zelo zgovorna naslovnica za Zgodbo o Margot in Ulfu. Se pa trudiva, da bi bile nekaj posebnega, da bi malenkost izstopale od povprečja, če sem lahko čisto malo prevzetna.

Nina: Od kod ideja o intervjuvanju druga druge?

Hja, B. L. Pride ima veliko idej in premalo časa, da bi lahko vse uresničili. Kar verjetno niti ni tako slabo, ker so nekatere precej nore. Intervju je B maslo in je nekakšen uvod v sicer veliko bolj resen intervju, ki sva ga opravili že pred časom in bi naj bil objavljen v eni izmed slovenskih revij.

Barbara: Kaj bi počeli, če ne bi pisali?

Ojoj, kaj pa vem. Vse to, kar počneva tudi zdaj, to gotovo. In veliko brali, predvidevam, kot sva prej. Čisto mogoče bi imeli zdaj že svoj bralni klub:)
 
Nina: Joooj jst mam polno vprašanj ampak ok, bom izbrala le enega: kako zgleda pisanje, če knjigo pišeta obe? Ena en odstavek, druga drugega al ena piše, druga pa pod prste gleda al kako?

No, skrajni čas, da razčistimo tole. Knjige piše samo B. Jaz prevajam (zelo počasi:) Blogava obe. In nikoli nobena ne gleda drugi pod prste. B mi sicer vsake toliko pošlje kak del, da preveri (kot pravi ona), če se bere, ampak mislim, da do zdaj ni bila deležna neke hude kritike. Bi pa bilo hecno narediti kak tak eksperiment, ampak ti so rezervirani bolj za hec. Mogoče bo to ena izmed najinih naslednjih blogging norij.
 
Mojca: Zanima me, če bosta v prihodnosti organizirale kakšno srečanje/druženje z ljubiteljicami vajinih knjig?

Ja, to je pa res odlična ideja. Kdo ve, mogoče pa res. Pravzaprav sva se po vseh (no, obeh:) najinih knjižnih dogodkih pogovarjali, kako fino bi bilo to početi bolj pogosto. Tako da, čisto mogoče, da se kmalu lotiva česa podobnega. In ne skrbite, vabila se ne bo dalo prezreti.

Barbara:Kako dobita ideje za naslov knjige?

Pri naslovih je podobno kot z naslovnicami. Povezani so z vsebino, to nedvomno. Še najbolj hecno sva izbirali naslov za prvo serijo, ki je potem postal BREZmejNO. Kava v najinem najljubšem lokalu. Iskanje besede, ki je obvisela tam čisto na koncu jezika. In se na vsem lepem pojavila. In nosila v sebi še eno. Brezno. Popolna kombinacija tega, kar serija predstavlja. Sla, Kaos, Zlom in Konec, naslovi knjig, pa so v bistvu vsebina v eni besedi. Tako nekako. 

Tadeja: Katera vajina knjiga je vama najljubša?

Joj, to pa je težko reči. Če gledam sentimentalno, potem je to serija Brezmejno, ker je prva in hkrati tudi začetek B. L. Pride, sicer pa je prav vsaka dovolj posebna, da bi lahko bila najljubša. Pač na svoj način.

Štefka: Kaj delata poleg pisanja knjig, za razvedrilo?

Uh, za razvedrilo kofetkava in se pogovarjava o najinih knjigah:), kaj se dogaja, kaj je treba še storiti, koliko bo to stalo:) Piševa bloge, razmišljava o promocijah. Poslušava glasbo. Si tu in tam privoščiva kak koncert. B spomladi sadi rože na svojem balkonu. Jaz brkljam po vrtu. Kak sprehod. Sladoled. Kozarec vina. Nič posebnega, se mi zdi.

Petra: Ali vajini družinski člani berejo vajine knjige in če ja, ali “pade” kdaj tudi kakšna kritika?

Do sedaj sta se od ožjih družinskih članov branja zares lotile samo najini mami in teta M. In predvidevam, da je zaradi precej nazornih in seksi scen to kar težko. Mame s(m)o pač mame. V bistvu sva knjige obe predali  s približno takim predgovorom: Če ti bo kdaj preveč, pač prelistaj naprej. In vsaj za eno vem, da ni. Kritike pa so absolutno dobre, kljub kakemu pomisleku:)

Nika: Se je zgodilo kaj smešnega v zvezi s knjigo, kakšen tak tiskarski škrat?

Uuh, se je. Čeprav takrat ni bilo niti najmanj smešno. Z B sva obe obsedeni s preverjanjem vsega, kar je napisano. Sekirava se za vsako vejico, ki bi lahko bila problematična, z dvema lektoricama smo v zaključni fazi tako rekoč noč in dan v dokumentu. In vsakič, ko je treba besedilo dati v pripravo za tisk, morava druga drugo bodriti, da sva naredili vse tako, kot je treba, da je vse porihtano v nulo in da je vse okej. Ko sva se končno opogumili, da prvič narediva malo večjo naklado, se je zgodilo. Napaka. Na naslovnici. Bože mili. Ker smo v zadnjem trenutku zamenjali debelino papirja, je bilo treba malo spremeniti tudi naslovnico in potem … hja, potem je en i postal o. Na srečo (in po kratkotrajni histerični epizodi) smo stvar rešili. Nekaj dni in veliko miniaturnih nalepk kasneje je bilo spet vse v najlepšem redu. Lahko rečem, da naju je izučilo:) Recimo …

Tako, to je to, se mi zdi. Razen, če sem kaj zašuštrala. Če sem, lepo prosim, potrkajte na fb. Sicer pa, upam, da so odgovori povedali, kar so vprašanja želela slišati. Hvala vsem za sodelovanje in seveda: Hvala za branje in sanje!

In ker v najinih blogih  (in kjerkoli drugje tudi:) ne gre brez glasbene spremljave, še komad, ki je pomemben del ene izmed mojiih najljubših (novejših) scen:

(Od)rešena? O, ja. Vsaj do naslednjič.

Ker sem čisto zabluzila z izzivom, ki se mi je sicer zdel neskončno zabaven, vsaj ena od vaju (no, ti, A, po tisti moji objavi zadnjič verjetno tudi) pa ve, da je na mojem seznamu zabavnih reči skoraj preveč tveganih in potencialno nesramnih, sem si prav oddahnila, ko je B dala novo pobudo. Malo drugačno. In predvsem bolj premišljeno. Če se gremo opis in oris običajnega dne, sem jaz definitivno strokovnjakinja. Ker bolj običajnega ni. In to je, priznam, naravnost strašljivo. Pa gremo.

Slabo prespani noči (če je bila spet preklemanska luna, ne vem, ker se mi ne ljubi preveriti:), ki ni imela nobene zveze s tem:

http://giphy.com/gifs/sleep-rc6a09RmlO156

sledi zgooodnje jutro, ki bi ga človek najraje prespal. Jaz ga seveda nisem. In kot vsakič, je prvo, nujno opravilo, takoj po jutranjem obisku kopalnice, tole:

Sarah Schmidt GIFs - Find & Share on GIPHY

In še dobro, da se držim ustaljenega. Ker je takoj zatem zmanjkalo elektrike in če jaz ne dobim jutranje kave, lahko nastane cel hudič. V smislu tega, recimo:)

Lucille Ball GIFs - Find & Share on GIPHY

Ker je danes pust, se je rutina vsaj malo zasukala in rezultat je bil približno tak:

In tak (v miniaturni različici, se ve:):

http://giphy.com/gifs/ninjas-NhT7AbxIJDUlO

Ta zadnji prav lepo prikaže tudi t.i. AFTER podobo našega bivališča in ker spadam med tiste srečnice, ki večinoma delajo kar doma, se potem, ko poljubim mladiče v slovo, z vsem srcem posvetim temu:

Skeleton GIFs - Find & Share on GIPHY

Za tiste, ki mi zdaj zavidate, ker mi ni treba vsak dan hiteti v službo, NIKAR. Ker pridejo jutra (5 krat na teden, približno), ko bi najraje zaprla vrata za sabo in se vrnila, kaj pa vem … enkrat pač.

No, potem sledi delo, tisto za denar. Računalnik. Telefon. Pa spet računalnik. Kak blog vmes. In obvezna korespodenca z B. In si rečem, okej, not that bad after all. Razen če je res peklenski dan. Potem rabim to:

Prekmalu napoči čas, ko je treba po otroke. Ki ju že malo pogrešam. Običajno in če gre vse po sreči, podkrepljena še z eno kofeinsko dozo, šibam. Če mi je usoda naklonjena, gremo domov tako:

Happy GIFs - Find & Share on GIPHY

Ali pa tako:

Wtf GIFs - Find & Share on GIPHY

No, če sem prav preštela, imam sedem gifov. Pa smo komaj iz šole. V manj kot petih minutah je stanje v hiši tako, kot pred odhodom zjutraj. Kosilo, popoldanska malica ali pa pač quick bite, odvisno za koga. Malo ven, če gre. In naloga. Ja, tu se običajno zatakne in stvar se obrne v This used to be a fanhouse:

A dneva še kar ni konec. In moje stanje: MOMMY NEEDS A DRINK!

Hja, še sreča, da slabo prenašam alkohol:)

Ko končno pade večer in je vse v pižamah ter pripravljeno na spanje:

Reactions GIFs - Find & Share on GIPHY

Aaaah, another day gone by. And I’m still standing:)

Good night y’all!

Top lista. Prvič.

Če se na govori.se sprašujejo, kaj je povzročilo ta najin blogerski desant, naj povem, da blokada vsekakor ne. Če pa se kdorkoli morda sprašuje, zakaj L spet mečka z odgovorom … Hja, (vsaj) tokrat nisem bila kriva jaz, ampak izpad interneta. Ki ga kar ni in ni hotelo biti konec. Čisto mogoče je to bila intervencija od zgoraj (ali pa spodaj, kdo bi vedel:), ki bi naj preprečila čustveni izliv ali dva, AMPAK jaz se ne dam. Nikoli. Pa če bom morala tale glasbeno-izpovedni prispevek pribiti na vse oglasne deske tega sveta. Ker se ne spomnim prav, kakšen je bil vrstni red B novega izziva, bom začela po svoje. To sicer tako ali tako najraje počnem. Če se ne motim, bi morala objaviti pet komadov, ki so tako ali drugače zaznamovali pet dogodkov, obdobij ali trenutkov, ki jih vlačim za seboj in ji nikoli ne bi hotela pozabiti. Pa gremo. V (kakopak) naključnem vrstnem redu:

  1. Wonderful life se mi je po glavi (pa še kje) rolal par let nazaj. Predvsem na poti domov z dopusta, ko me je na vsem lepem prešinilo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. In res ni bilo.

  1. Secret life (ja, same življenjske:), eden najbolj skrivnostnih, najlepših in žal nikoli v živo slišanih komadov, ki ga poznam že od pamtiveka, pravzaprav še iz časov, ko se še (hb) nisem zavedala, koliko resnice je v njem. Vsekakor na moji top 5 listi pa tudi na top 3 bi čisto lepo šla.

Joj, zdaj pa se že mučim. Pri prejšnjih dveh, ki sta bila pač prva stvar, ki mi je zletela z glave, se mi je zdelo, da imam še ful manevrskega prostora, ampak tu pa se zatakne. Pet je absolutno premajhna številka.

  1. Metallica naj bo tretji. Tu bom morala biti skopa, ker moj selektivni spomin rad radira in dela samopopravke, ki imajo bolj malo opraviti z resničnim. Renault, 18 ali 19, ampak vsekakor ne več kot 20:D, očala za nočno vožnjo (baje) in nekaj, kar je do danes ostalo nekje vmes.

  1. Too late je bil tik pred rojstvom našega S in verjetno ni presenetljivo, da ga nujno povezujem s pričakovanjem, z neko mešanico obupnega strahu in neskončnega veselja, pa seveda z oteklimi gležnji in skrajno vprašljivimi brezmesnimi obroki.

O jebela, sem že pri zadnjem?? Here goes nothing …

  1. Itak da Siddharta, jeez, komad, ki me vedno znova zmrazi do norosti. S spomini pa spet na morju, kaj pa. Korčula. Moj najljubši otok v Jadranu. Osamljen kotiček čiste uživancije. Nikjer nikogar. Morje, da se ga dotakneš, če se samo malo bolj skloniš čez balkon. Oooh yes.

Okej, gremo na tri, ki so noro povezani z Brezmejno in mojim all time favoritom ali dvema, pa še s čim iz tvojega opusa:

  1. Vem, ponavljam se, ampak ta komad pove vse, kar se sicer ne da. Popolna ilustracija vsega, groze, lepote, krutosti in ljubezni. Da strasti sploh ne omenjam. Closer.

2. No, ena Lana mora biti. Izbrala tole, čeprav jih je veliko več. Walked into the room you know you made my eyes burn …

In zdaj naj končam ali kaj??

3. No, pa bom. Z enim popravkom in enim dodatkom. Torej, ne ena Lana, dve. In še enkrat KOL za vse tiste ljubezni na drugi pogled.

Evo, in za konec še dva, ki me spominjata na tebe:

  1. Creep, brez sence dvoma. Samo to bom rekla: running in circles. Ampak tokrat malo drugače.

  1. In ta. Komentar menda ni potreben.

Se mi zdi, da si hotela sodelovati? Evo, oder je tvoj;)

Masko dol? Why the hell not?!

No, evo, uspešno si opravila svoj del intervjuja. Čestitam! Bila si tako zvita in izmuzljivo predrzna (ali pa predrzno izmuzljiva?) kot vedno. In takoj zatem si me začela najedati, kdaj mislim odgovoriti. Kot vedno. Btw, tu, v zadnjem oz. predzadnjem stavku se skriva namig, ki sumljivo trmasto sili k enemu izmed tvojih vprašanj. Zato zdaj, preden me poldne spravi za štedilnik, ki je do tega trenutka skuhal tri kave in en res brzinski zajtrk za dva, hitim in mrzlično razmišljam, kako se izogniti ledeni gori, ki se mi prav zlobno nasmiha izza tvojega izziva (mater, koliko z-jev:).

Pa gremo kar od začetka:

  1. Katera lastnost te v procesu ustvarjanja/finiširanja pri B najbolj moti?

Uh uh, strel v glavo že kar pri prvem vprašanju. Kaj me najbolj moti pri tebi? Verjetno to, kar me moti tudi pri sebi. Da hočem, da so stvari narejene včeraj. Da besno preverjam vejice in se čudim, od kod so se vzele tiste, ki tam ne bi smele biti in kam so izginile one, za katere vsak šolar ve, da so obvezne. Nič takega, se mi zdi. Vsaj ne za control freaka kot je B. L. Pride:)

  1. O čem ne bi hotela niti pod razno govoriti? Katera tema bi morala izplavati, da bi bila sposobna reči, da ne daješ izjav?

Aha, strel številka dva. Odvisno od sogovornika, verjetno. So namreč ljudje (sumljivo blizu se tukaj približujemo ednini, no, pogojno tudi naši preljubi dvojini, ki jo je A zadnjič nekaj omenjala), ob katerih skorajda ni teme, ki bi bila prepovedana. Seveda je ob tem potrebno pripomniti, da si vedno jemljem pravico do cenzure. Po drugi strani pa so tudi taki (ljudje namreč), ob katerih gre sleherno vprašanje na klop za razmislek, preden se ubesedi. Čeprav, to ugotavljam vse pogosteje, sedi tam veliko veliko premalo časa.

  1. Kaj je najbolj zabaven spomin ever? Če je malo grozen, še bolje.

Končno, lahko vprašanje! Zabavnih spominov se je nabralo toliko, da je nemogoče izbrati najbolj zabavnega. In tega, da so vsi najbolj zabavni spomini tudi malo grozni, mi verjetno ni treba poudarjati. Ker blogava in intervjuvava druga drugo, te bom spomnila na dva, ki sta verjetno bolj incidenta, zato pa toliko bolj nepozabna.

Spomin št. 1:

Dve brhki študentki v rosnih letih pri predmetu multimedija ali kaj že montirata neko napravo (je bil grafoskop?) na orjaški televizor in nimata pojma, kaj pri bogu počneta. Seveda ne vesta, da ima televizor vse priklope tudi spredaj, zato se izmenično drenjata zadaj in naključno ter neuspešno vtikata kable, kamor se jima pač zdi. Še zdaj ne vem, kaj si je mislil profesor, ko je opazoval to neverjetno spretnost in zakaj ni pravočasno posredoval. V glavnem, NIHČE ni posredoval in tako se je zgodilo, da je tisti orjaški televizor na vse lepem zgrmel na tla. Da je bila škoda nepopravljiva, sklepam po svetlo sivem dimu, ki se je izvil verjetno naravnost iz njegove duše. Medtem ko si se ti zvijala od smeha, jaz pa zvijala od smeha in čisto malo jokala od histerije, so nama (še zdaj ne morem razumeti) prinesli drug televizor. Se spomniš, sva opravili tisto vajo?

Spomin št. 2:

Manjša skupina ljudi sedi pri B v kuhinji in se baše s čokoladnimi bonboni. L sicer opazi, da jo eden izmed zbranih nekam čudno pogleduje in da gre B nesramno sumljivo na smeh, ampak, ko je na mizi čokolada, ni časa za pretirano razmišljanje. Tako kot ga ni bilo, ko se je na L nos s stropa spustil pajek, ne sicer tarantela, ampak če me je kdo kdaj doživel v trenutku, ko mislim, da me napada zlobni mrčes, si lahko predstavlja mojo reakcijo. Op. L: Ta drugi spomin precej pove tudi o tebi, ne res?

  1. Kdo je tvoja najljubša literarna izmišljotina in kdo je tvoj najljubši iz svetov B. L. Pride?

Adam. Brez dvoma. To je bila ljubezen na prvo branje in ker sem si kaj hitro izbrala živečo osebo, ki je po mojem mnenju najbolje upodobila vse njegove presežke, tudi ljubezen na prvi pogled, o kateri me sprašuješ malo kasneje. Seveda so še drugi (ahahahah), npr. tisti tip iz romana Gozd obešenih lisic, ampak to je čisto druga zgodba.

  1. Če se v blpride zgodbah ljubezni bolj ali manj zgodijo na prvi pogled, ali v to verjameš? In če ja, kaj manjka vsem tistim, ki se zgodijo na drugega ali tretjega? In če ne, res ne? Zakaj ne?

Uh. Ne, definitivno ne verjamem. Verjamem sicer v privlačnost na prvi pogled, pa recimo v nepremostljivo antipatijo na prvi pogled, v ljubezen na prvi pogled pa ne. To sem že zdavnaj prerasla. Zdaj ljubim veliko bolj praktično kot sem nekoč. Ahahahahah. Tako da, nič ni narobe s tistimi na drugi ali tretji, ali pa deseti, če hočeš. In kljub temu da niso na prvi, jim po moje čisto nič ne manjka.

  1. Je kompromis nekaj, ki lahko pripelje do sreče, ali samo zagotavlja znosnost?

Hja, odvisno od kompromisa. In odvisno kaj in koliko pridobiš oz. izgubiš. Je pa verjetno res, da so kompromisi na nekaterih področjih pač nujni. To sicer ni ravno nekaj, kar povezujem s srečo, ampak kaj pa je sploh sreča? In kaj manjka znosnosti? Aahhaahha.

  1. So duhovi preteklosti del vsakega izmed nas ali samo tistih, ki so vsaj enkrat naredili (usodno) napako?

Verjetno je čisto vsak izmed nas v omaro spravil kakega okostnjaka, si pridelal kakega duhca, in naredil vsaj eno bolj ali manj usodno napako. Zato pa se potem zatekamo h kompromisom, ne?

  1. Če strast vodi v seks, kam vodi nežnost?

Pojma nimam, kam vodi nežnost.  Ampak vem pa, da strast vodi marsikam, ne samo v seks. Recimo v pogubo. Ali pa v res nor projekt (saj veš, katerega mislim), v neverjetne dogodivščine, v nemogoče, ki postane mogoče, v pisanje, v glasbo, v srce. Cel dan bi lahko naštevala.

  1. Če bi se odločila, da napišeš zgodbo, ki živi v tebi, kateri album katere skupine bi igral v ozadju?

V meni živi toliko zgodb, da je nemogoče izbrati eno skupino in en sam album. Ker je vsaka vsaj približno pomembna opremljena z glasbeno spremljavo. Če pa že moram izbrati eno, se dogaja med močim sneženjem, metežem, pravzaprav in v ozadju bobni tale komad:

  1. Zakaj jaz prva odgovarjam, če si svoja vprašanja prebrala že davno?

Zakaj? Ker jaz ne upoštevam dogovorov in se požvižgam na pravila. Seveda, kadar si lahko to privoščim:D

Tako. Vsa vprašanja obkljukana. Kaj pa zdaj?

Masko dol. Prvič.

Na ta počitniški, skoraj že pustno obarvan dan in ob nadvse vznemirljivem mariniranju piščančjih prsi, ki bodo, upam, nahranile lačna usta članov našega gospodinjstva, sprejemam in začenjam izziv, ki me je, kot že rečeno, v štartu čisto malo zamrznil. Ampak čisto malo. Ker L se rada igra izzive, še posebej, če so zrasli na zeljniku moje druge polovice. Kam bodo silila vprašanja, je B namignila v svojem prejšnjem blogu in niti malo ne dvomim, da bo to ena res nepozabna dogodivščina. Seveda in upoštevajoč neprekosljivo in (ne)predvidljivo naravo B. L. Pride pa moram uvodoma izreči nekaj obveznih in zdaj že tradicionalnih opozoril, ki bodo morebitnemu bralcu dala možnost, da si pravočasno premisli in odstopi od branja, omilila kolateralno in vse druge škode ter celo stvar naredile vsaj znosno in brez hujših stranskih učinkov, zaradi katerih bi bila potem ustanova B. L. Pride odškodninsko ali družbeno-moralno odgovorna.

Torej:

  • Če svojo dosedanjo izkušnjo z B. L. Pride dojemate kot škodljivo, žaljivo in nasprotujočo vašim načelom, vam svetujemo, da prenehate brati.
  • Če vas kljub temu mika, da bi nadaljevali, se posvetujte z zdravnikom, sosedom, mestnim redarjem, skratka s komerkoli.
  • Če ste se kadarkoli v življenju soočili s kakršnokoli averzijo do humorja, pobegnite takoj in ne iščite razlogov, da bi ostali.
  • Če pa se vam pogosto dogaja, da se do solz nasmejite najbolj bizarnim pripetljajem v najbolj bizarnih okoliščinah, vljudno vabljeni.

Pa začnimo po čebulnem principu s vprašanji, ki jih je gonilna sila prej menjene ustanove, ki jo na kratko imenujmo B, zastavila že sama in se konec koncev ponujajo kar sama od sebe:

  1. Zakaj pišeš? V resnici. In kam, če sploh, shranjuješ vse ideje?
  2. Kdo je edini, ki so ga tvoje knjige uspele narediti nesmrtnega, čeprav se sam tega verjetno ne zaveda?
  3. Zakaj po tvojem mnenju kakšen teden vsako noč sanjaš o ljudeh in potem slišiš, da se jim je nekaj zoprnega zgodilo?

In nadaljujmo z nekaj avtorskimi:

  1. Če bi nekoč sledila svojim sanjam, kje bi bila danes? Kaj bi počela?
  2. Kaj je najbolj nezaslišan podatek, ki si ga kdaj pogooglala?
  3. Če bi nastavila ogledalo svoji duši, kakšen bi bil odsev?
  4. Če bi izvedela, da boš z mano preživela mesec dni na samotnem otoku, česa bi se najbolj bala? In česa bi se veselila? Povej po resnici, če upaš:D
  5. Če so dokolenke ubijalke strasti za moške, kaj ubije tebe?
  6. Katerega svojega gena ne bi niti po razno hotela prenesti na svoje potomce? In za katerega upaš, da so ga v vsej svoji veličini podedovali?
  7. Če bi se na hitro morala posloviti od vsega, kar ti je ljubo na tem svetu, kako bi se glasil tvoj zadnji stavek?

Pa še zadnje, čeprav smo se omejili na deset, jaz pa se pač ne znam in ne (z)morem držati dogovorov in kljub temu da jih imam še vsaj toliko na zalogi:

  1. Če bi morala izbirati med večno temo in večno tišino, kaj bi izbrala in zakaj?

V pričakovanju najbolj neverjetnih in nezaslišanih in predrznih odgovorov te lepo pozdravljam. Naj se igra prične.

 

The ghosts say yay. Malo norosti. Malo zabave. Malo (pre)drznosti.

Hmmm, ja, priznam, da mi tale domislica, pa naj bo še tako posrečena in popolnoma v stilu B. L. Pride, danes ni tako zadišala, kot bi bilo sicer v moji naravi. Ker meni skoraj brez izjeme in (resnici na ljubo:) tudi skoraj brez zadržkov zadišijo prav podvigi take sorte. Ampak L je trenutno v situaciji, ko intenzivno razmišlja o vsaj enem eksistencialnem problemu, ki ima toliko podproblemov, da so kratkotrajni dvomi v obliki mrzlih nog praktično nekaj neizogibnega. Seveda in kakopak ne za dolgo. Ja, volk kožuh menja, narave nikoli. In tako tudi L prej kot slej pomete sleherni dvom na kupček (ali pod preprogo, karkoli je pač v danem trenutku bolj izvedljivo) in sprejme izziv. Pa se gremo intervju. Hec mora biti, tudi ko je vrag šalo že odnesel. Ker svet B. L. Pride pač ne bi bil svet, če ne bi bil do vrha in še čez napolnjen s humorjem, ki je večinoma tako nerazumljen, da je že skoraj grozno. Skoraj. Ker je obenem tudi neskončno smešno. In zabavno. Da sploh ne omenjam praktičnega vidika. Je pa pri vsej stvari potrebno resno opozoriti na določena tveganja. Na primer na dejstvo, da L obupno slabo laže oz. prireja potencialno boleče resnice, ki bi jih bilo nujno zaviti v čim bolj na gosto potiskan celofan. In da nima prav nobenega talenta, ki bi jo znal brzdati, ko govori o osebnih rečeh. Prav nobenega. Zato se pogosto znajde v zagati, ko pove preveč in se potem namesto, da bi našla način, kako se izmotati iz čedalje bolj sramotnega pogovora, še bolj zapleta. In na dejstvo, da je L najbolj premeten in izurjen taktik šele takrat, ko je že davno prepozno. Potem, ko že milijontič predela incident in ima na zalogi vsaj milijon različic učinkovitega epiloga. Kaka dva meseca kasneje, recimo. Se pa tolažim s tem, da se ne bova intervjuvali v živo in da bom (na srečo, mojo in bralčevo) imela dovolj časa za prepotreben in temeljit razmislek, piljenje ostrih robov, tisoč in eno korekturo in za eno luštno pentljo, ki bo (vsaj upam) lepo zapakirala vse morebitne kikse v povsem prebavljivo bralno doživetje.

Ja, hec mora biti in tudi upanje očitno še ostaja, ne res, B? Upanje, da nikoli ne bo zmanjkalo poguma. Za malo norosti. Za malo zabave. Za malo (pre)drznosti. Zato, kot sem rekla: Bi se šla intervju, B? Z mano? Bring it on. We’re so playing this game:D

On things that matter. And wor(l)ds that never stop turning.

And, finally it’s here. That day.  My turn to write a blog dedicated to you and you alone. That time of year when we share the number, which is getting … well … disturbing. Mostly in a good way, but still. It’s funny, how somehow we always fail to align the numbers with our state of mind, don’t you think? How the inner something (call it what you will:) always stays unchanged. Altered, yes, but never changed. Is that a good thing? I certainly think so. Have we grown since the first time we met? Oh, yes, we have. Have we become wiser? Most definitely. Have we learned our lesson(s)? Could be. At least some of them. But some things can’t be learned. Some things just come out of nowhere, they don’t need a definition. They click and fall into place. Like we did. Two people that couldn’t be more different but still get each other in the most profound, unimaginable, incomprehensible way. Just think how many things we disagree about. And how many things we do completely differently. So many. Yet, still we get comments like: “You two are like one.” And I guess we are. In a way. With all the shades of blue, grey and black. Because we share a world, the world of. B. L. Pride. The world of words and music, fairytales and horror, romance and darkness. And passion. The world of small things that matter. The world of crazy laughter and inappropriate jokes. The world of two best friends that aren’t afraid to take a chance, speak their minds and explore the depths of their most intimate lunacies. A great world. A one of a kind. And being a part of it makes me endlessly grateful.

So, thank you, my dear friend.  Thank you for being you. Stay crazy. I love you. Happy birthday.

L.

Spremembe, lekcije in univerzalne modrosti

Če me je minulo leto (in še kako prej) česa naučilo, me je tega, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. In da se spet druge spremenijo ravno takrat, ko to najmanj pričakujemo. Če smo si torej neznansko želeli nekih bolj ali manj natančno definiranih sprememb, si za to prizadevali na vse mogoče in nemogoče načine, trmarili, garali kot črne živine, prosjačili, razumeli, dopovedovali, analizirali, spet malo prosjačili in spet veliko preveč razumeli, to še ni nujno prineslo omembe vrednega rezultata. In če smo se kot pijanec plota oklepali tega, kar smo obupno želeli zadržati ob sebi, je to skoraj praviloma kaj kmalu odplaknilo v najbližji odtok. Tako pač je. Življenje pač fura po svoje in vse bolj jasno mi postaja, da se nič kaj dosti ne obremenjuje z našimi željami, pa če so še tako osnovne in uborne. Če torej pričakuješ, se moraš očitno že vnaprej preparirati s predpostavko, da boš na koncu čisto verjetno razočaran. Če pričakuješ, se raje pripravi na udarec, ki se ne bo končal samo z mavrično vijoličasto podplutbo, kot se je končalo moje včerajšnje bližnje srečanje s klubsko mizico, ampak z zlomljeno hrbtenico in možgansko smrtjo. Ali pa odpovedjo srca. Če pričakuješ, omeji svoja pričakovanja zgolj in samo na sebe. Pa še v tem primeru je nujno potrebno ohraniti vsaj kanček zdrave pameti in se omejiti samo na tisto, kar je izvedljivo tudi v najbolj nemogočih okoliščinah. V praksi bi lahko to izgledalo recimo takole:

  1. Če želiš ujeti prvi (ali zadnji, odvisno od timinga:) avtobus, vlak, trajekt in vse prenesene pomene omenjenih prevoznih sredstev, se na pot odpravi pravočasno.
  1. Ne zapravljaj časa z nanašanjem dodatnega sloja maskare za dramatičen pogled na že napravljene trepalnice, da ne bo ta že tako dramatičen pogled potem deležen še bolj dramatičnega razpleta in ne obiraj se preveč z briljantiranjem frizure, da ne bo briljantno lesketanje tvoje v nulo (vsaj na zunaj) porihtane glave tistih, katerih pozornost želiš pritegniti, tako zaslepilo, da bodo nevede ali pa celo namenoma peljali mimo.
  1. Če ti grozi, da boš kljub temeljitim predpripravam zamudil, mahaj, krili na vso moč in, če si optimist (kot jaz:), kriči na vse grlo ter upaj, da boš kljub strašnemu prometu in gneči take in drugačne vrste, slišan.
  1. Če ti kljub vsem zgoraj omenjenim ukrepom in bolj ali (najverjetneje) manj dostojanstveni signalizaciji ne uspe, bolje zate, da imaš v žepu plan B, ker saj veš, vsak plan je boljši kot nič. V dotičnem logističnem problemu je to štopanje ali pa čakanje na naslednji karkoližepač.
  1. Če si izkoristil že vse adute in ti grozi, da boš kmalu izgubil še zadnje ostanke samospoštovanja, raje odnehaj. In razmisli o nižanju (že tako nizkih) pričakovanj.

Če si padel v jamo, nehaj kopati je menda res ena izmed starih modrosti, ki si jo je resnično treba vzeti k srcu. V takem trenutku je verjetno edina pametna poteza, da odvržeš tisto lopato, žepni nožek, pilico za nohte ali kar te je pač potisnilo v tak položaj in se poskušaš izvleči preden tam doli omagaš in dehidriran in prestradan storiš svoj žalostni konec. Zato še enkrat: Nehaj kopati, zaboga! Nehaj. Ker koplješ pa res lahko samo navzdol. Kar ne vodi nikamor. Razen še niže, se ve:D. A tega verjetno nočeš, razen če si res ekstremen mazohist. Začni vaditi skok v višino, nabrusi krempeljce in plezaj. Plezaj, kot da ti gre za življenje. Ker ti v bistvu gre za življenje, ne? In konec koncev je vse, kar počneš, verjameš čutiš in vidiš, samo stvar interpretacije. Kimaj, ko se od tebe to pričakuje in se ne spuščaj v debate, ki ne dopuščajo različnih mnenj. Smehljaj se, tudi če je krč in vnetje obraznega živca že nevarno blizu. Go with the flow in skrivaj načrtuj nujne postanke za predihavanje. Hvaležno sprejmi vsak brezpredmeten nasvet nevednežev, ki prileti v tvojo smer, se zlaži, da boš tako naredil takoj zdaj in si misli svoje. Pojdi na kavo in si naroči kuhano vino. Ali še bolje, naroči si enega kratkega. Go with the flow in daj na f*** off vse, kar te tišči dol. Verjetnost, da bo kdo opazil, da ti je v resnici vseeno, je tako rekoč nična.

Ja, boljše strategije verjetno ni. Pa še zelo univerzalna je. Go with the flow in delaj po svoje;)

DBN: Averzije, prirojene napake in DNK – Očitno deveti izpad

Draga B., če je še včeraj dopoldan kazalo, da gre vse po planu in da bodo stvari ne samo opravljene pravočasno ampak celo pred rokom, danes seveda ni več tako. Kot si pravilno ugotovila, boleham za kronično averzijo do upoštevanja pravil, ki pa še kljub vsemu ne mora kosati z mojim neozdravljivim in v premnogih primerih neutemeljenim optimizmom. Živi primer se je recimo zgodil včeraj, ko sem sopihala v najvišje nadstropje šole in iz spodnjih globin zaslišala iskreno zveneč: »Na svidenje! Pa lepe praznike!« Lepe želje so me na mestu ustavile in že sem mrzlično razmišljala: Pa zakaj si že voščijo? Saj jutri je še delovni dan? Čakaj malo, a je že petek? Na hitro sem preračunala dneve in datume, ki so potrdili, da razmišljam prav. Četrtek je. In razglabljam naprej: Eh, mogoče pa ta srečni glas od spodaj jutri ne gre v službo … Ja, to bo! In veš kaj? Ni bilo to! Ker naša šola edina v vesolju danes nima pouka! To sicer ne bi bila neka katastrofa, če si ne bi jaz, teslo, ravno ta dan vzela prost dopoldan in splanirala veliko zavijanje daril. Ki je zdaj na stand by. Do poznega večera. Ha, življenje je pač polno presenečenj, še posebej, če preredko preverjaš šolski koledar, preveč površno prebiraš pošto in si nasploh drzneš verjeti, da te vesolje posluša ravno takrat, ko želiš biti slišan.

In če sem že pri presenečenjih … Saj veš, da smo doma blizu gozda in da smo v preteklosti že imeli nenavadne obiske. Polha, pa veverice, ki so do golega obrale naš lešnik, pa tudi kaka srna je kdaj zašla v sadovnjak. No, očitno se obiski nadaljujejo, ker smo (skozi okno:) danes zjutraj opazovali pravo pravcato lisico, ki se je lepo prisprehodila po ulici, prevohala sosedino parcelo in izginila nekam proti zahodu. Kdo ve, kaj jo je prineslo sem, a če je verjeti gospe T., bi lahko bila prav ljubka zvitorepka (lisica, ne gospa T.:) odgovorna za skrivnostno izginotje dveh mačk iz naselja …

Pa da se vrnem k averzijam, prirojenim napakam in temu, česar nimamo v DNK. Tista nesrečna naloga, ki me je glodala cel mesec, je za mano. Na žalost ni ozdravila mojega negativnega odnosa do javnega nastopanja, fotografiranja in snemanja same sebe, mi je pa postregla vsaj z (dobrodušnim in vsaj meni (in tebi) neskončno zabavnim) komentarjem profesorja, o katerem pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim. Tako kot ne vem, kaj naj si mislim o marsičem. Recimo o zapiranju in odpiranju vrat, o prepihu, molku, takih rečeh. Ker tega, da bi bila ravno dolgo sposobna modro molčati ni tudi v mojem dnk. Ker je pač treba vedno kaj dodati, še kaj dopisati, malo poduhovičiti ali ponergati. Kdor tega ni sposoben razumeti, naj raje hitro zaloputne tista vrata, ki jih je ponesreči, nevede ali pa v afektu odprl, se ritensko zgnete skozi tisto okno, steče, kolikor ga nesejo noge in se lepo zapakira nazaj v svoj okvir. Ker zunaj okvirjev tisti politi kakav pusti veliko bolj trdovraten madež, kot bi morda pričakovali. In zunaj okvirjev je verižno kozlanje veliko bolj pogost pojav. Ne bi sicer komentirala tistega o klenih slovenskih materah in ženah in hladnem špricerju v Vodnem (na katerega te, btw, povabim takoj, ko bodo temperature to dopuščale:), ker sama prepogosto zadržujem bruhanje v ustih in se vljudno nasmiham vsem prisotnim. Kar je s polnimi usti kipeče ogabe, ki kar čaka, da skoči na plano, neznansko težko. In če imam še tako rada tisto sivo območje, kjer je neskončno možnosti, se enostavno ne morem pripraviti, da bi se navadila na sivino v ljudeh.

Praviš, da si mi hvaležna, ker barvam tvoj svet vijolično? Ahahahahah. Ni zakaj, draga B. Z veseljem ga bom barvala še naprej in kolikor dolgo me boš trpela. Z vsemi odtenki. Tudi če me boš neutrudno in venomer opominjala, o značilnostih in simptomih duševnih bolezni, se zgražala nad mojim (ne)občutkom za orientacijo in kaj jaz vem čim še.

Tako. Zdaj pa pospravim razdejanje in grem na pot. Na hardcore delovni sestanek z eno bejbo, ki nima filtra. In oblečena bom kot medved. Prideš?

L.

P.s. Oprosti, da sem ti zadnjič sunila komad. Tega ti pa sigurno nisem: