Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Ali pa sploh ne.

Danes sem si končno utrgala nekaj minut in pridobila nekaj atomov energije (temu botruje tudi nedavni klepet z B), da s svetom podelim to, kar mi že skoraj dva tedna leži na duši.

Kadar ne gospodinjim ali lektoriram za BL Pride, preganjam čas v lokalni knjižnici. Vsake toliko dobim pošiljko novih knjig in najpogosteje so to knjige za najmlajše, saj gredo najbolj v promet. Vsak torek so sicer napovedani tudi dogodki, ki se jih tako ali tako nihče ne udeleži, jaz pa sem zmeraj v pripravljenosti. Za vsak slučaj, če bi kdo po pomoti zavil v knjižnico in bi ga lahko privezala na stol ter končno odigrala tisto lutkovno igro, za katero sem že pred dvema mesecema naredila lutke.

Tako se mi je od zadnjem paketu knjig pogled ustavil na slikanici Lisica išče vest avtorice Zvezdane Majhen, ki je izšla pri Založbi Obzorja (najprej sem načrtovala objavo brez imen, a me je splet dogodkov potem toliko razkuril, da sem si premislila). Je sorazmerno sveža, govori o živalih in na prvo žogo se mi je zdela primerna za zastavljeno dejavnost. Zato sem jo odprla in pričela z branjem.

Odzivi so si sledili nekako tako:

*Manjkajoča vejica. Ni pohvalno, a se zgodi tudi najboljšim.

*Še ena vejica. Kdo je to lektoriral? (Knjiga tega podatka ne vsebuje.)

*Levostične tri pike in takoj za njimi vejica. Je to sploh mogoče?

*O groza! Kaj pa ta dobesedni navedek?!

*Ne, res, kako je to možno? Na polovici besedila sem naštela več kot deset napak! (V tem trenutku sem že posegla po telefonu in občutke podelila z B.)

Menda mi dalje sploh ni treba naštevati. Videla sem že vse sorte slabih besedil, ampak tole je res preseglo vse meje. Besedilo slikanice obsega dve A4-strani, nič več, a sem prepričana, da ni šlo niti mimo lektorja. Še pomahali mu niso z njim! Najhuje pa je to, da so o knjigi prav prijetno pisali celo v reviji Bukla. Resnično me zanima, ali je tudi kdo od njih opozoril na pravopisno katastrofo.

Vse skupaj se mi je zdelo tako bizarno, da sem se prvič v življenju odločila napisati pritožbo. Ker nikjer nisem našla kontakta avtorice, sem se obrnila na založbo in s kratko e-pošto sporočila svoje mnenje in ogorčenje. Ne vem, zakaj sem tako naivno pričakovala kak odziv, morda razlago, pojasnilo ali vsaj preusmeritev k avtorici. Zgodilo pa se ni popolnoma nič. Nobenega odgovora.

Če ob vsem skupaj postavim na stran svoje občutke, še vedno ostajajo nekatera odprta vprašanja.
Je lektorsko poslanstvo tako nepomembno? Bodimo iskreni, lektoriranje nekaj vrstic besedila res ne more biti tak astronomski strošek, da si ga avtorica ali založba ne bi mogli privoščiti. Kako je lahko urednica “požegnala” tako slabo besedilo? Kdo potemtakem predstavlja filter, rešeto, ki spušča skozi primerne in zadrži neprimerne delce?

In nenazadnje, a vendar najpomembneje: je za mlade bralce res vseeno, kaj dobijo v roke in ob kakšnih besedilih se učijo uporabe materinščine?

Morda bi bilo bolje, ko bi namesto lisice iskal vest kdo drug.

Moje maslo

Pa si me res spravila v godljo, B. V takšno tapravo, gosto in lepljivo. Rešuje me le dejstvo, da sem že pred časom prebrala knjigo z naslovom Ti povem zgodbo? (G. Bucay … Kar vidim te, kako bi zavijala z očmi ob vseh terapevtskih vrsticah, ki se nizajo stran za stranjo), v kateri sem naletela na zgodbo o žabici, ki je padla v mleko in brcala tako dolgo, dokler ni le-to postalo maslo, iz katerega se je lahko rešila. Vidiš, nocoj bom tudi jaz žabica in brcala bom do zadnjega diha, zavzeto in morda histerično, dokler ne bo moje maslo trdo kot tisto pri šolski malici. Ne samo da sprejmem izziv, dodajam mu nadgradnjo. Vse pesmi, ki jih bom vključila, bodo slovenske. Naj se igra začne!

Tvoji pogoji seveda predstavljajo manjšo težavo. Zadnjih nekaj mesecev so moji povprečni dnevi nadpovprečno dolgočasni in me je resno zaskrbelo, kam naj stlačim teh nesrečnih sedem gifov, ko pa dva povesta vse.

 

 

Na srečo so vmes kakšni dobri dnevi, takšni, ki mi občasno dajo malo zagona. Kakšna ura spanja več, kakšna ura kričanja manj, morda celo mlačno kosilo namesto hladnega. Odločila sem se za današnji dan.

Imaš prav, vstajam zgodaj. Nekje med pol peto in pol sedmo. Seveda pogosteje prvo kot drugo. Danes celo nekje vmes, ob pol šestih.

 

Bujenje pa se občuti nekako tako …

 

Ker sem na svet spravila pomanjšano verzijo sebe, nobena prav dolgo ne zdrži v stanovanju, pa še vreme je mamljivo.

 

Potem pa ura naznani meni izjemno neljubi čas: kosilo.

 

Kadar sva sami, se s kuhanjem ne obremenjujem preveč. Temu primeren je menda tudi okus.

 

Vsak popoldan namenim uro časa svojim trem grivastim “otrokom”. Ob slabih dneh je ta ura vredna zlata. Tukaj izjemoma objavljam sliko, čeprav bom s tem prekršila pravila izziva. Ampak resnično je pravšnja za današnji dan.

 

Ko pade noč in dete končno zapre oči, pa si mama poje …

… in piše blog. 🙂

Večerni sentiš

Prijelo me je, da na svetovni dan materinščine kakšno rečem. Ne zgolj zato, ker gre za moje poklicno področje in je po mnenju mnogih verjetno nekakšna dolžnost, da danes čivknem. Ali pa morda zato, ker o vseh tegobah in spletkah okoli slovenskega jezika tako znotraj kot zunaj državnih meja praktično dnevno poslušamo in nam nenehno pošiljajo v podzavest idejo, da je slovenščina skrajno ogrožena. Po mojem skromnem mnenju seveda ni, samo v vednost. Nič od naštetega. Prej bi rekla, da se je zbudil moj notranji glas, menda prav tisti, ki me je pred dvanajstimi leti (ja, tudi mene je številka rahlo presenetila!) prepričal, da sem na vpisni list zapisala SLOVENSKI JEZIK S KNJIŽEVNOSTJO – ENOPREDMETNI.

Še danes nisem povsem prepričana, od kod se je pojavila ta ideja. Če bi mi kdo ob zaključku osnovne šole … ah, kaj takrat! Če bi mi kdo na začetku četrtega letnika zinil, da bom študirala slovenščino, bi se menda v smehu zrolala po vseh tistih neštetih stopnicah gimnazije, ki sem jih vsako jutro monotono pohodila na poti v drugo nadstropje stavbe. Prikotalila bi se naravnost pred Jurčičeva stopala in on bi me začudeno pogledoval z resnim dvomom v očeh, če ne bi bil slučajno obrnjen nekam proti Astorii. Kdo bi bolje vedel, da pečanje z materinščino zagotovo ne prinese dolgotrajnega blagostanja, če ne prav on. A nazaj k postopku izbire študija … Pravzaprav je bila osnovna ideja, da bom svoje življenje posvetila ukvarjanju s knjigami (ah, Jurčič bi zbral vse svoje kompanjone v Mariboru in družno bi pokali vice na moj račun, prisežem!). Ker pa je izbiri botroval tudi pogoj, da mora biti študijska smer nujno na voljo v Mariboru, mi je preostal samo slovenski jezik s književnostjo na takratni Pedagoški, danes Filozofski fakulteti. Sprašujem se, če se z mojim notranjim glasom morda nisva prav dobro razumela. Mogoče pa mi je v resnici šepetal: »Ukvarjaj se s knjigovodstvom!« in sem ga v svoji najstniški zaletavosti poslušala le z enim ušesom. Ker bi bila ta izbira neprimerno boljša karierna odločitev, čeprav se včasih z matematiko malce po strani gledava. Saj pa notranji glas ne zmore imeti zlih namenov, ali?

Tako sem istega leta oktobra prestopila prag fakultete kot svež obraz mariborske slovenistike. Če se mi je v prvem letniku marsikdaj zazdelo, da morda le nisem na pravem naslovu (ko sem npr. že sto krat ponovila besedo slama ali opazovala kapljice sline, ki so letele od profesorja, ko se je trudil pokazati, kako izjemen zapornik je glas p), si je ukvarjanje s slovenščino in književnostjo kmalu prisvojilo mojo dušo. Vsa dejstva, zanimivosti, včasih tudi traparije, vse prebrane strani knjig, analizirane povedi, narečja … Vse to se je iz dneva v dan, počasi a vztrajno graviralo, tetoviralo in na druge trajne načine zapisovalo ne samo v moje možgane, ampak tudi v moje srce. Slovenščina je nedvomno poseben in izjemno čudovit jezik, pa ne zgolj po zaslugi dvojine, ki nekoliko na račun manj znanih zanimivosti igra prvo violino.

Kljub vsemu sem vesela, da sem morda slabo slišala svoj notranji glas. Če bi se ukvarjala s knjigovodstvom, najbrž sploh ne bi vedela, da 21. februarja obeležujemo dan materinščine. Hudiča, verjetno bi povsem narobe postavljala vejice! In trenutno ne bi pisala tega bloga. To pa menda tudi nekaj šteje.

Črkarske pravde niso stvar zgodovine

Pravzaprav sem za prvi vpis na nastajajočem blogu izbrala povsem drugo temo. Po glavi se mi je valjala že kakšen dan ali dva, ampak se misli nikakor niso želele preliti v pisno obliko. Medtem je splet naključij na svetovnem spletu poskrbel, da se je v mojih možganih prižgala rdeča luč in spremenila prometni režim. Kot da bi šlo za neko višje znamenje, ki me je odrešilo muk in približno tristotega brisanja ponesrečenega uvoda.

Ne preseneča me več, kako malo je potrebno, da se ljudje razdelijo v skupine in strastno zagovarjajo vsak svoje. Takšne in drugačne »pravde« se odvijajo že od pamtiveka. Za razliko od današnjih dni so še pred dvajsetimi leti pričkanja potekala v gostilnah, na sejmih, pred cerkvijo … In tam tudi ostala. Nezapisana in kaj kmalu pozabljena. Tisti bolj zagrizeni, ki so se čutili poklicane (in so obenem imeli dovolj časa) za razpravljanje, so svoje zapise pošiljali časopisom. K sreči so uredniki presojali, katero modrovanje je za v javnost in katero ne, lektorji pa so pridno odpravili vse morebitne kikse. Tako je besedilo ugledalo luč sveta v vsem svojem blišču. Ker je zasebno pisanje ostajalo zasebno, javno pa je bilo ustrezno obdelano pred objavo, smo vsi (razen lektorjev, urednikov in učiteljev, predvidevam) srečno živeli v prepričanju, da je slovenski narod sila pismen.

Tako zadovoljni in s soncem obsijani (ali bolje zaslepljeni) smo stopili v informacijsko dobo, ko nas je zadelo. Nepričakovano. Prav pod pasom. Boleče in resnično. Svetovni splet je odprl nova obzorja, o tem ni dvoma. Vzklili so forumi, blogi in kmalu še družbena omrežja. Svoboda govora je dobila popolnoma novo razsežnost, prav tako pa tudi glavoboli in srčne bolečine ljubiteljev pravopisa ter slovnice. Ni se treba pretirano pretegniti, da bi naleteli na kakšno mini fronto okoli pravopisa (slovnica zahteva več znanja, zato se z njo le redki javno izprsijo). Saj ne rečem, tudi mene zmoti cel trop pik, ki se kot miši namnožijo iz treh, da se ob vseh možnih položajih vejic niti ne ustavljam, a sem kaj kmalu ugotovila, da se opominjanje na spletu ne »odnese«, ker te »doben« ne jemlje resno in večina še zmeraj prav veselo praznuje Božič.

Včasih se vprašam, kdo mi gre bolj na živce: tisti, ki povsem brez pomisleka objavljajo zmazke, ali morda tisti, ki čutijo glasen klic k opominjanju ob vsaki zatipkani besedi, čeprav njihovo znanje ne sega bistveno dlje od uporabe ločil in velikih začetnic. Menda kar slednji. Ker me vsakič prime, da bi dotični osebi poslala kakšno konkretnega lektoriranja potrebno besedilo s pripisom: »Pa da te vidim, grammar nazi!«