Izkoplji si oči

Dva meseca sta minila od začetka novega leta. Šolskega, seveda, a za nas, ki delamo v šoli, gre štetje let drugače. Ne zmeni se za koledar, temveč se ravna po šolskih letih. Okej, večina verjetno misli, da se ravna po počitnicah, in kar se mene tiče, naj kar verjamejo, da je tako. Konec koncev imam rada počitnice. Kaj rada! Obožujem jih, pa čeprav med njimi porabim veliiiiiko več dni dopusta, kot mi jih v resnici pripada, in potem mrzlično ‘spravljam noter’ in razmišljam, kako fino bi bilo vzeti kdaj dopust v sredo, na primer. Brez posebnega razloga. Kar tako, da bi šla na izlet ali s psom na Pohorje ali preprosto počela nič. A to so le pobožne želje in vse bolj in bolj ugotavljam, da je moje življenje v celoti ena sama pobožna želja. Naivnost brez primere. Pretekla dva meseca sta poskrbela za številne dokaze in me več kot prevečkrat opomnila, da sem res teslo. Pravo pravcato teslo.

Hec je namreč v tem, da se svet vrti popolnoma drugače od mojih pričakovanj. Popolnoma. Imam namreč neko čudaško motnjo, ki verjame v dobro v ljudeh in kar naprej daje res butaste, malo pa tudi nevarne predloge. Počakaj še malo. Potrpi še malo. Poglej drugače. Z drugega zornega kota. Izkoplji si oči in si daj noter pingpong žogice. Takrat bo zagotovo videti drugače. In jaz dejansko čakam. Napol mižim. Škilim. Se delam neumno. Mesec, dva. Leto, dve. Desetletje, dve. In ko sem ta teden ‘retrospektivno evalvirala’ najodmevnejše epizode preteklih let, sem postala kar malo zaskrbljena. In hudo sita. Česa?

1. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne zmorejo. Tega ne bom nikoli razumela.
2. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne nameravajo. Tudi tega ne bom nikoli razumela. Če si v prvem primeru slabič, si v tem primeru res kreten.
3. Ljudi, ki obljubljajo, da bi še malo odložili neodložljivo. Okej, to malo razumem. Tudi mene kdaj prime, da bi, priznam. A to je ena izmed tistih prav vs. fajn situacij in včasih znam biti pametna (čeprav zmeraj na račun sebe).
4. Zavistnežev. Ježeš no, če bi se ti manj šopirili in več delali, ustvarjali, producirali, bi bilo vsem lažje. Še posebej njim. Formula zavisti? nesposobnost + nedoraslost + vtikljivost Smrtonosna kombinacija. Ali pa vsaj zelo zelo nadležna.
5. Ljudi, ki ne priznajo napake. Ker jih delamo vsi, pa bi nekateri vseeno zmeraj vse radi prevalili na druge. Če nisem kriv, nisem odgovoren. Če nisem odgovoren, sem tako rekoč žrtev. Prosim, jokajte z menoj. Ampak jokajte ljubko, da ne bom trpel zaradi neprivlačnih prizorov žnodrastega hlipanja.
6. Ljudi, ki se valjajo v obžalovanju, da bi se že vnaprej otresli odgovornosti. To so tisti, ki kar naprej opozarjajo na svoje številne napake in jih bridko obžalujejo, da lahko potem počnejo, kar jih je volja. Če so tisti, ki niso nikoli ničesar krivi, strup za živce, so ti običajno strup za srce. Na koncu koncev si si tako ali tako sam kriv, ni res? Saj si bil vendar opozorjen že vnaprej 😀

In – čudež čudežev! – nekaj v meni se začenja zavedati, da v vseh ni nujno nekaj dobrega. Vsaj zame ne.
Rabim norost in iskrenost, trapaste štose in lahkotnost, ki to v resnici ni.
Prenesem solze. Jih brišem, ni panike. A samo iskrene.
Rabim ljudi, s katerimi rečem besedo in se potem pogovarjam tričetrt ure. Tiste iste, s katerimi lahko rečem besedo in je dovolj.
Sodelavce, ki hočejo z menoj delati. Ustvarjati. Ne tekmovati.
Ženske, s katerimi se smejim in bentim, ne da bi se morala primerjati z njimi. Take, ki me razumejo, ko napišem samo besedo ali ko me vidijo na hodniku.
Moške, ki so moški. Ne cmere ali kamni in predvsem ne sebičneži. (ali neki fantomski cepci, ki ne razumejo, kaj pomeni “jutri dopoldan”) Take, ki imajo nekje v genskem zapisu še občutek, da morajo poskrbeti zase in za tiste, ki so jim naklonjeni. Prave dedce pač.
Zato je stvar čisto preprosta. Moja ekipa je majhna. Vse manjša. Vsak ima priložnost, da se ji pridruži. Vsak ima možnost, da zaj••• priložnost. In pravico, seveda. Ali da jo preprosto odkloni. A s tem se stvar zaključi. Tako definitivno, kot se zaključi s sporočilom “Lepa si” v messengerju. 😀 😀 😀 Vsak tujec je blokiran. Nihče od poznanih ne bi tega napisal 😀 Blokiraj. Gremo naprej.

Dva meseca sta minila od začetka šolskega leta, and yet it feels like a beginning of a new life. Čista jeba 😀

Tako nekako: https://youtu.be/JomQ2NvRXYw

 

 

NOVOSTI IN NOROSTI

Kako se rojevajo zgodbe?
Kot divji vihar,
kot metež ledu,
kot jadra mornar,
kot veš, da si tu.
Tako se rojevajo zgodbe.

Kako se prebijajo zgodbe?
Kot lačni berač,
kot padli junak,
kot mestni nergač,
kot morje napak.
Tako se prebijajo zgodbe.

Kako utihnejo zgodbe?
Počasi, neskončno nežno,
z milino prežeto
in s solzami prepeto.
Tako utihnejo zgodbe.

Ker je včasih pač vsega dovolj.

blpride

Res je, kar sem napisala. Kako utihnejo zgodbe je tretja ali morda četrta pesem, ki je nastala na podlagi tega, kar čutim. Osebno in globoko in čisto moje. Sicer najraje pišem o stvareh, kot si jih zamislim, o čustvih, kot si jih predstavljam in jih ustvarim, o sledeh življenja v morju domišljije, a včasih se vendarle zgodi, da spregovorim o nečem resničnem. Čisto zmeraj pa le ne gre samo sanjariti, ne?

Gotovo se bo moja odločitev komu zdela sporna. Nepričakovana je, povsem nemarketinška in verjetno tudi precej sebična in tega se zavedam, pa vendar je v tem trenutku edina smiselna. Nekakšna rešilna bilka ženske, matere, divjakinje v meni. In če mi bo marsikdo očital to nepričakovano, nemarketinško in sebično odločitev, naj že vnaprej odgovorim na nekaj pomislekov.

O nepričakovanosti.

Je res tako zelo nepričakovano? Je nemogoče pričakovati, da nekoga, ki piše in izdaja s tempom norca, nekega lepega dne, ko ima napisano drugo in zadnjo knjigo tisoč strani dolge serije, preprosto prešine, da mu ni več do izdajanja? Je nemogoče pričakovati, da nekdo, ki je v preteklih treh letih napisal na stotine elektronskih sporočil s prošnjami za takšno ali drugačno pomoč in dobil vsega skupaj tri odgovore, nekega dne dvigne roke in ima dovolj? Nepričakovano? Je res? Meni se ne zdi. Če kaj, se mi zdi pozno. Skrajni čas.

O marketingu.

Če bi se znala prodajati, bi se tako ali tako že prodala. Pa se ne znam. Ne dovolj, da ne bi distributer v svojih knjigarnah mojih knjig zdesetkanih in v enem samem samcatem izvodu zlagal na najnižje police ali še nižje. Ne dovolj, da ne bi knjižnica vedno znova zahtevala ‘oglednih izvodov’ in ob dva evra višji ceni kupila pol manj izvodov kot prej. Ne dovolj, da bi si izborila en sam samcat članek v lokalnem cajtngu, kjer sicer izhajajo novice o proslavah na lokalnih osnovnih šolah. Ne dovolj. Čisto preprosto.

O sebičnosti.

Priznam. Sebičnost je nekaj, čemur se trenutno ne nameravam odreči. Pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno za druge, sploh ne. Predvsem zato, ker mi tudi zase ni vseeno. Pisanje je bilo namreč moj hobi, moja sprostitev, moja strast, terapija, ventil, ki je uravnaval vse ostalo, zdaj pa … Še zmeraj je. A vem in čutim, da ne bo več dolgo, ker je vsa kolobocija ob njem postala preprosto preveč stresna. Če je knjig premalo, ni prav. Če jih je preveč, ni prav. Če je naslovnica cenena, ni prav. Če je draga, ni fajn. Če je debela, je draga produkcija, ampak bralcem je fajn. Če je tanka, je cenejša zame, ampak manj fajn za bralce. Če je v nagradni igri, ni fer do tistih, ki so jo že kupili. Če ni nagradnih iger, ni štosa. Ni promocije. Ki je, roko na srce, tako ali tako ni. Ker je takoj, ko daš med pogoje v fb nagradni igri to, da sodelujoči delijo post ali stran, kar naenkrat nekam hecno tiho. In tako naprej in tako nazaj, okrog in okrog v krogu ali spirali ali nečem pač, kar ne vodi nikamor. Gor in dol ja, ne pa naprej.

Zato je edino smiselno vse skupaj ustaviti. Ne v celoti, sploh ne. Umrla bi, če ne bi pisala. Ustavljam izdajanje knjig. Histerično premlevanje, ali potoniti po krivdi distributerja ali morda raje samo po svoji. Ugibanje in preračunavanje absurdnih rabatov in pogojev, ki jih ‘veliki’ določajo ostalim. Opotekanje od enega do drugega samooklicanega profesionalca, ki se na koncu koncev izkaže kot še večji šalabajzer od mene. Dogovore, za katere samo jaz verjamem, da se jih je potrebno držati. Prošnje, ki sem se jih naveličala, in ugibanja, komu je do česa in komu je vse skupaj samo še odveč. Ustavljam zamude pri pošiljanju in napačno naslovljene pakete, opravičila, da sem v kaosu, in razlage, ki jih ni bilo mogoče razumeti drugače kot prazne odgovore. Ves ta balast ustavljam. To dramo.

Zaključiti s prvo od dveh knjig je nesprejemljivo in tega se zavedam, zato brez skrbi.

Vsi tisti, ki bodo želeli prebrati drugi del Monstruma, ne bodo ostali praznih rok. Do konca oktobra bo tekst pripravljen za bralce, vendar nekoliko drugače. Vsi, ki ga bodo hoteli zgolj prebrati, da bi vedeli, kako se zgodba konča, bodo do njega lahko dostopili v elektronski obliki, tisti, ki bodo hoteli ‘knjigo, kot se spodobi’, pa jo bodo lahko prednaročili in prejeli svoj ekskluzivni zbirateljski izvod. Natisniti bomo dali toliko izvodov, kot bo naročil, in to bo to. Knjige ne bodo na voljo v knjižnicah, ker z distributerjem ne bomo več delali, v knjižnice pa (razen nekaj redkih svetlih izjem) ne prideš brez distributerja. Ali pa brez drame. In blpride noče ne prvega ne drugega več.

V prihodnje objavljamo samo še na www.blpride.com. To bo to. Kralj norcev prihaja po delih. Tokrat v slovenščini in do konca, ne samo za občutek in tujo reklamo. Novost, ki nastaja, bo zaživela … enkrat. Ko bo prišel njen čas. Nikamor se nam več ne mudi in upamo, da si boste tudi vi še zmeraj z veseljem in užitkom vzeli čas za nas. Za blpride in zgodbe, ki jih ustvarjamo. Z denarjem se ne bomo več ukvarjali. Če boste brali s srcem, bo to najboljše plačilo, če pa vas bo ‘žulil’ kak cent ali evro, ki ga ne boste mogli porabiti za blpride knjige, bomo na strani uvedli dobrodelni gumb, s katerim boste lahko pomagali zapuščenim živalim. Konec koncev je pomebno samo srce.

Hvala za vse! Za branje in sanje.

B. L. Pride

Čutim sanje.
Diham zanje.
Za norost,
za krepost,
za tvoj nasmeh,
za najin jok.
Sanjajva,
upajva …
Ko me ni,
skupaj sva.

(blpride)

 

Štrajk! by B.

Zelo nerada spremljam debate in polemike na tako rekoč katerokoli temo. Zakaj? Ker se vselej najde nekdo, ki mi s svojimi besedami dokaže, da ljudje najraje od vsega nergamo. Se delimo na ene in druge, naše in njihove, dobre in slabe, prave in napačne ter – seveda – javne in zasebne. To je trenutno menda res najpomembnejša delitev Slovencev. Sama sem redno zaposlena v javnem sektorju. Vem. Sramota. Pa to niti ni moj največji greh! Učiteljica sem. Ja. In to ne samo jaz. Učiteljica je bila tudi moja mama. In kup ljudi, ki jih imam rada, dela v šoli. Po vsem, kar se zadnje čase govori o nas in na naš račun, to ne more biti drugega kot katastrofa, od tega trenutka pa – kakopak – tudi javna sramota.

No, tako bi vsaj moralo biti, se mi zdi. Nekdo nekje bi rad, da je tako. Vendar mene zlepa ne bo prepričal, da je res. Zakaj? Ker se mu očitno ne sanja, kako je v resnici, in ker sem prepričana (večna naivka pač), da tudi velika večina razume, za kaj gre. Ker verjamem, da nergajo samo tisti, ki nergajo zmeraj in na vsako temo. Da stresajo svoj bes in gnev samo tisti, ki nikoli nikjer ne vidijo dobrega.

Res človeku namreč ni potrebno biti nekakšen strašen insider, da bi videl, kar je evidentno že od daleč. Poglejmo samo današnji dan – dan stavke.
Koliko staršev ste slišali, ki so godrnjali, da so bili njihovi otroci danes naporni? Sitni? Prepolni energije? Prepirljivi? In to so bile pritožbe staršev, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo otroke vzgojiti tako, kot si predstavljajo, da bi otroci morali biti vzgojeni. Število razbojnikov doma? Povprečno dva, trije, verjetno. Naporni in kar malo odveč. Tisti en izvenserijski, verjamem, da ponekod tudi zelo stresen dan.
V povprečnem tednu se v moji učilnici zvrsti 85 otrok, včasih pa tudi čez 100. Petinosemdeset duš, ki morajo preživeti, in hkrati petinosemdeset duš, ki jih moram preživeti jaz. Petinosemdeset družin, ozadij, pristopov, prepričanj.
Nekateri od teh preživijo pri meni po deset ur tedensko, nekateri samo dve, vmes pa obstaja še kopica različnih kombinacij. Nekateri bi klepetali še med odmorom in vedno mi je v veselje. Nekateri bi pripovedovali knjige za bralno značko – najraje, ko bi jaz samo za trenutek sedla in mislila na nič – in jaz sem vesela, da berejo, in jih poslušam in rečem, naj pridejo kmalu spet. Nekateri komaj čakajo da izginejo 🙂 S temi je fino poklepetati takrat, ko si tega najmanj želijo – v odmoru, seveda.
Petinosemdeset otrok. Ne tista moja dva, ki ju poznam v dno duše, ampak petinosemdest tujih otrok, ki jih imaš rad, ker so pač … oni. Otroci. Malo tudi tvoji.
Druga stvar, ki – tako vsaj upam – bi morala biti jasna kot beli dan, so vse mogoče dejavnosti, ki jih izvajamo v šoli.
Šola v naravi, naprimer. “O, greš na počitnice?” je gotovo najpogostejše vprašanje, ki ga sliši učiteljica pred šolo v naravi, in naj si še tako želim, prave ironije ni slišati pogosto. Kot da večini ne bi bilo jasno, da je šola v naravi en velik stres in skrb. Ne zato, ker ne uživamo v vsem razkošju naših luksuznih domov, temveč zato, ker nas je na smrt strah, da bi se komu od otrok kaj zgodilo. Koliko mam je skoraj histeričnih, ko jim zboli otrok? Upam si trditi, da veliko. Med njimi sem (bila) tudi jaz. Ni hec, res ne. Pa je otrok tvoj, poznaš ga in veš, da samega sebe ne boš tožil, če bo šlo kaj narobe. Kaj pa, ko zboli otrok, ki ni tvoj? Ko ga kuha visoka vročina? Ali ko bruha in ti čistiš, ker veš, da nekdo pač mora? Takrat si učiteljice menda popravijo frizuro in gredo na kavo ali kaj? No, ni tako. Takrat kuhajo čaje, ne spijo in poslušajo, kako otrok kašlja, brišejo bruhanje in merijo temperature. Niso na počitnicah. Pa še, če bi bile! Koliko mam pride po štirinajstih dneh morja domov in se potoži prijateljici, češ da bi sedaj potrebovala še dva tedna dopusta sama?! Ogromno, roko na srce. Ker če si mama, si pač utrujena in sita in nemočna. Če si učiteljica, si pa … Kaj, pravzaprav?

Tajnica? Ne. Kuharica? Ne. Čistilka? Ne. Trgovka? Ne. Medicinska sestra? Ne. Zdravnica? Ne. Pravnica? Ne. Vse to in še več. Delamo stvari, o katerih se nekaterim ne sanja, premlevamo cele popoldneve, popravljamo in vrednotimo cele vikende, nekateri pa še zmeraj mislijo, da gre za denar. “Kdor je nezadovoljen, naj da odpoved!” slišimo, medtem ko se nekateri trkajo po prsih zaradi svojih življenjskih ali profesionalnih odločitev, prepričani, da vse vedo in vse razumejo. Pa v resnici ne razumejo ničesar. In to jim lahko pove vsak za silo srčen učitelj. Ničesar ne razumejo. Tako kot ne razumemo mi, ko včasih še dneve premlevamo oceno, jokamo ob spisih, ki jih ni mogoče oceniti, čeprav so nekaj najbolj srce parajočega, kar smo kdaj prebrali, se še leta po zaključku šole sprašujemo, kako je nekemu otroku, ali cele tedne razmišljamo o tem, kako bi z nekom dosegli preboj, ki ga kar noče in noče biti.
A mi to počnemo. To in še veliko več.

Nergači bi našli na to, kar sem napisala, tisoč in en ugovor. Tisoč in en očitek. In mogoče mora biti tako. A tisti, ki se postavljajo proti učiteljem, se postavljajo proti sebi. Proti otrokom, ki so jih imeli danes pač doma in bi morali biti tega veseli. Konec koncev so tisti, ki jih imamo najrajši – in dan, preživet z njimi, pa čeprav zaradi strašne stavke hudobnih učiteljev, bi moral biti vendarle nekaj dragocenega.

O okroglih obletnicah posebne vrste, relativnosti in iskanju

Čeprav sem na dan, ki je postal tako dolg, da mu še ob desetih zvečer ni videti konca, že skoraj obupala nad to najino idejo o rojstnodnevnih blogih in ti v opravičilo poslala samo link s pojasnilom in opravičilom, trenutno izgleda, da mi bo vendarle uspelo spacati skupaj teh nekaj besed, ki naj bi ti povedale, kaj vse ti, ki stojiš na pragu svoje okrogle, želim, predvsem pa (ker sem v zadnjem letu ugotovila, da je to pravzaprav veliko pomembnejše) česa ti ne. Ob tem seveda upam, da bom znala in zmogla biti dovolj jasna, ker se mi možgani čisto očitno že malo kisajo in sem ravnokar nagnala našega mladiča gledat blog namesto Ninja želve 😀 No takole, pa dajmo, položimo besede v božja ušesa, ali pa v katera koli, ki bi slučajno hotela uresničiti, vsaj del tega, kar to zmešano in sila kratko voščilo skriva v sebi.

Prvič: Želim ti, da bi vedno verjela v tisto, nam vsem ljubo teorijo relativnosti.

Drugič: Da nikoli ne bi nehala iskati tega, kar si želiš najti.

In tretjič: Da bi ostala. Ti. Tam, kjer ti hočeš. In kakor dolgo hočeš.

Kar sem napisala mogoče sicer na hitro zveni čisto nesmiselno, v resnici pa o teh treh zadevah razmišljam vse od moje zadnje migracije v Lj, ko je nekaj, v kar nisem bila sposobna verjeti, prišlo do mene tako nenapovedano, da sem zdaj prepričana, da se je tako pač moralo zgoditi. Tako kot se pač mora zgoditi vse, kar se zgodi. Zato, draga moja prijateljica, ti danes poklanjam tale komad, ki  sem ga nazadnje slišala po enem tako eteričnem koncertu, da se mi je na poti čez mesto do avta zdelo, da lebdim, in ki je (logično:) prav smešno povezan s tistim srečanjem, ki sem ga omenila prej in ne nujno s princi, ki se spremenijo v k…onje … Seveda v meni (in verjamem, da tudi tebi) ljubši različici. Happy birthday!

This is not a B-day blog ;)

It’s been a while since I wrote anything in English, so forgive my rustiness, if you please. Today marks the day … Well, it doesn’t really, but you said you didn’t want anything going on on your birthday, so I am doing an early pre-B-day blog this year 😀
It has been a fucked up year. Which had begun a year earlier and that one, too, had its fair share of fucked-up-ness. But you know what they say: You have to hit bottom to be able to bounce back up. I dare say that the previously mentioned bottom has been successfully and thoroughly hit and that the era of bouncing back up is on its way, so WELL DONE, YOU! 😀

And as for my this year’s B-day resolutions/promises/expectations:
1. I will love you, bottom or top.
2. I will enjoy our dates even if they take place in K, where we melt to death and back during summer and freeze to death and back during winter.
3. I will use up all of your hand moisturizer and chewing gum (sorry, ŽVEČILNE GUME ahahaha).
4. I will provide you with new music from September to June.
5. I will say I have an important meeting so that I can leave work and see you.
6. I will expect everything of the above (minus point 3, of course) from you.
7. I will continue to send you my lunacies and demand honesty (by the way, I have 20K of our newest WIP 😀 Wanna see?)
8. I will, again, love you, bottom or top even when you don’t read all of my texts and misread my drama after smashing my car.

So, my dear L., one half of B. L. Pride and my BfFfF – I DO expect to get drunk. It is your birthday after all 😀

Headphones on, my dear 🙂

Škandal? Novica? Kje pa!

V življenju sem napisala eno samo samcato pritožbo. Iz principa in iz prepričanja hkrati. Danes sem napisala drugo, ki pa je nisem naslovila Pritožba, temeveč Škandal? Kaj hočemo, suhoparnost ubija interes tako kot moškega ubijejo dokolenke, mene pa kislo duhovičenje in nekompatibilen okus za glasbo.
In ker predvidevam, da moje maratonske pritožbe na ciljnem naslovu ne bo nihče prebral, jo zdaj kar urno blognem. Tako jo bosta prebrali L in LektorcA, če bo fb hudo delal, pa morda še kakšen bralec ali dva. Predgovor ni potreben, pa se bo vseeno zgodil 🙂 Kratek, čisto kratek. Samo retorično vprašanje.

Kam gre ta svet? Pardon – Svet. 

Pozdravljeni!

Na vas se obračam po ogledu včerajšnje informativne oddaje Svet na Kanalu A, ki mi je s svojim prispevkom o dogodkih v eni izmed mariborskih večstanovanjskih hiš prav pošteno dvignila pritisk.

Ne samo dejstvo, da ste se s pritožbo čez ravnanje gospoda Blejca izjemno bobmbastično ukvarjali že pred dvema mesecema, kot je bilo v prispevku povedano, obljubili ste celo, da boste zadevo spremljali še naprej in o njej obveščali – koga, pravzaprav? Morda bi bilo smiselno uvesti oddajo z naslovom Sosed o sosedu ali kaj podobnega. Tam bi lahko slovenski sitneži, brezdelneži, norci in zdraharji jokali čez nered na sosedovem dvorišču, se spraševali, od kod sosedu nov avto, ali pa morda ugibali, če nima sosed nemara v načrtu kakšnega skoka čez plot s poštarjem, ki je pred dvema tednoma nadomeščal tistega, ki običajno nosi pošto sosedi.

Svet na Kanalu A s svojim naslovom obljublja nekaj precej širšega, kvalitetnejšega in bolj objektivnega kot je prijava z vsemi sprtega možakarja čez ravnanje novega stanovalca hiše. Saj ne rečem – napaka je napaka in prav je, da se o njej tudi spregovori, a vse, kar najde svojo pot na dnevno-informativno oddajo, bi moralo gotovo iti skozi sito preverjenosti in zdrave pameti. Tako pa smo bili gledalci obveščeni o tem, da so v skupnih prostorih še zmeraj naložene stvari, ki so last nekega posameznika. Res šment. In samo šment, nikakor pa ne novica. Zagotavljam vam, da je tako še marsikje.

In sprašujem se, ali sta morda naslednja, ki se bosta znašla na televiziji, moja otroka, ki puščata svoji kolesi v vhodu podobne hiše. Ali pa morda moj pes, ki vsako jutro ob pol šestih nabevska raznašalca časopisov. Po svetlem vzgledu velenovice, ki se je rodila zaradi gospoda, ki ima očitno preveč časa, pa se rad praska, kjer ga ne srbi, gotovo.

Prav tako pa se sprašujem, kakšno funkcijo ima v primeru tovrstne “prijave” novinar, ki se strumno poda na teren. Je zaželjeno, da razmisli, v kaj se spušča? Se od njega pričakuje kaj kritičnega razmisleka v smislu tehtanja in ocene vira informacije ali preprosto smiselnosti poročanja o nečem tako banalnem? Upam, da. Čeprav je v tem primeru novinarka, ki je pokrivala to zgodbo, svoje delo bolj slabo opravila. Da o obljubi o nadaljevanju sploh ne izgubljam besed.

Nič čudnega, da odrasli grozijo z novinarji, kadarkoli nekaj ni po njihovo. V učilnicah, ordinacijah, čakalnicah, delavnicah, na pogrebnem podjetju in v pekarni – grožnja z novinarji je najboljše orožje. Še malo, pa bodo tudi razočarani ljubimci grozili, da bodo šli na televizijo in tam v dnevno-informativni oddaji razkrili umazane podrobnosti!

Menim, da se v svetu dogaja ogromno dobrih stvari. Se vam ne zdi smiselno v oddajo vključiti pozitivne prispevke o tem, česa vsega smo ljudje sposobni, in tako ustvariti protiutež resničnim tragedijam, ki jih je vse preveč?

Sama sem v preteklem letu izdala prvo knjigo in ob tem poskusila svojo srečo z mediji. Ne vem, na koliko naslovov sem poslala mail in prosila za pomoč, med drugim tudi na tega, kamor pišem danes. Dobila sem en normalen, nesebičen odgovor, en predračun z radijske postaje in ogromno tišine. Morda bi v prihodnje poskusila s čim, kar užge – naprimer z obvestilom, da mi gospod Blejc (ker je po vaši predstavitvi v oddaji sodeč res velika živina) narekuje, kaj naj pišem. To bi skoraj moralo priti v Svet na Kanalu A, kaj?

Želim vam lep dan in veliko kritičnih gledalcev, zaradi katerih boste želeli poročati o pravih novicah!

Dodajam pa še vzklik ali eksklamacijo: Saj to ni normalno!

P. S.: Se vidi, da se približujejo NPZ-ji. Literarne figure so način življenja 😀 😀

 

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Ali pa sploh ne.

Danes sem si končno utrgala nekaj minut in pridobila nekaj atomov energije (temu botruje tudi nedavni klepet z B), da s svetom podelim to, kar mi že skoraj dva tedna leži na duši.

Kadar ne gospodinjim ali lektoriram za BL Pride, preganjam čas v lokalni knjižnici. Vsake toliko dobim pošiljko novih knjig in najpogosteje so to knjige za najmlajše, saj gredo najbolj v promet. Vsak torek so sicer napovedani tudi dogodki, ki se jih tako ali tako nihče ne udeleži, jaz pa sem zmeraj v pripravljenosti. Za vsak slučaj, če bi kdo po pomoti zavil v knjižnico in bi ga lahko privezala na stol ter končno odigrala tisto lutkovno igro, za katero sem že pred dvema mesecema naredila lutke.

Tako se mi je od zadnjem paketu knjig pogled ustavil na slikanici Lisica išče vest avtorice Zvezdane Majhen, ki je izšla pri Založbi Obzorja (najprej sem načrtovala objavo brez imen, a me je splet dogodkov potem toliko razkuril, da sem si premislila). Je sorazmerno sveža, govori o živalih in na prvo žogo se mi je zdela primerna za zastavljeno dejavnost. Zato sem jo odprla in pričela z branjem.

Odzivi so si sledili nekako tako:

*Manjkajoča vejica. Ni pohvalno, a se zgodi tudi najboljšim.

*Še ena vejica. Kdo je to lektoriral? (Knjiga tega podatka ne vsebuje.)

*Levostične tri pike in takoj za njimi vejica. Je to sploh mogoče?

*O groza! Kaj pa ta dobesedni navedek?!

*Ne, res, kako je to možno? Na polovici besedila sem naštela več kot deset napak! (V tem trenutku sem že posegla po telefonu in občutke podelila z B.)

Menda mi dalje sploh ni treba naštevati. Videla sem že vse sorte slabih besedil, ampak tole je res preseglo vse meje. Besedilo slikanice obsega dve A4-strani, nič več, a sem prepričana, da ni šlo niti mimo lektorja. Še pomahali mu niso z njim! Najhuje pa je to, da so o knjigi prav prijetno pisali celo v reviji Bukla. Resnično me zanima, ali je tudi kdo od njih opozoril na pravopisno katastrofo.

Vse skupaj se mi je zdelo tako bizarno, da sem se prvič v življenju odločila napisati pritožbo. Ker nikjer nisem našla kontakta avtorice, sem se obrnila na založbo in s kratko e-pošto sporočila svoje mnenje in ogorčenje. Ne vem, zakaj sem tako naivno pričakovala kak odziv, morda razlago, pojasnilo ali vsaj preusmeritev k avtorici. Zgodilo pa se ni popolnoma nič. Nobenega odgovora.

Če ob vsem skupaj postavim na stran svoje občutke, še vedno ostajajo nekatera odprta vprašanja.
Je lektorsko poslanstvo tako nepomembno? Bodimo iskreni, lektoriranje nekaj vrstic besedila res ne more biti tak astronomski strošek, da si ga avtorica ali založba ne bi mogli privoščiti. Kako je lahko urednica “požegnala” tako slabo besedilo? Kdo potemtakem predstavlja filter, rešeto, ki spušča skozi primerne in zadrži neprimerne delce?

In nenazadnje, a vendar najpomembneje: je za mlade bralce res vseeno, kaj dobijo v roke in ob kakšnih besedilih se učijo uporabe materinščine?

Morda bi bilo bolje, ko bi namesto lisice iskal vest kdo drug.

Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Drugič

No, tako. B je opravila svoje, zdaj sem na vrsti jaz. Brez slavnostnega predgovora sicer, ker bi bil (seveda) kopija tega, kar je že bilo povedano. Pa kar gremo:

Tadeja: Če bi po seriji Brezmejno posneli film ali nadaljevanko, koga bi najraje videli v vlogah Mile in Adama?

To vprašanje je kot nalašč zame. Že po par prebranih straneh sem imela favorita, čeprav se nikakor ni skladal s frizuro, ki mu jo je B namenila. Je pa zato zmagal pogled. Tiste večno žalostne oči. Jim Caviezel je moj Adam. Za Milo se obe strinjava, Rose Byrne, čeprav nikoli ni zares povedano, kako izgleda. Na Alexa sem, iskreno povedano, nalašč pozabila (čeprav mu s tem delam veliko krivico), ker se do danes nisem uspela znebiti vtisa, za katerega je kriva izjava ene izmed Milinih prijateljic in sva jo kasneje z B zbrisali. Je pa ena hecna zgodba s podobami vseh treh. Enkrat je B izbrskala neko skupino, ki naj bi po opisu naredila nekakšnega fotorobota za knjižne like. Pa sva rekli, zakaj ne. Rezultat je bil … obupen res. In niti malo tak, kot bi si ga hotele predstavljati. Zato sva raje ostali vsaka pri svojem. Konec koncev je prav to čar branja, svet, kot ga hočeš videti in dovolj manevrskega prostora za ponorelo domišljijo.

Irena: Kako lahko še neznan pisatelj (pri nas) ustvari to, kar sta vidve?

Hja, na to bi v resnici morala odgovoriti B. Čeprav bi bila najbrž preskromna… Če imaš v sebi dar, če si ga priznaš, če si upaš delati s srcem, potem ustvarjaš. Mislim, da znan ali neznan tu ne igra prav velike vloge. Če bi imele podporo v smislu svetovnega bestsellerja, bi to knjige B. L. Pride zagotovo bile. V to niti malo ne dvomim. Predvsem zato, ker nobena knjiga ni napisana na silo, po nekem receptu za uspeh in ker v njih ni skritih prodajnih ali kakršnihkoli drugih trikov. V njih ne boste našli niti enega dogodka, osebe, ki bi bila tam zato, da bi se knjiga bolje prodajala. Mislim, da jih ravno to dela tako zelo privlačne. Nekakšna neustrašna, brezpogojna pristnost, ki jo bralec začuti in ceni.
 
Urška: Kje dobita idejo za take lepe naslovnice ?

Iskreno povedano, ne vem. Zagotovo so vse na nek način povezane z vsebino. In potem raziskujeva, pregledava na milijone fotografij na spletu, debatirava ali pa tudi ne. Ko je ideja zrela, potuje k najinemu cover artistu na Filipine In od tam naprej … čarovnija. Rože in barve v BREZmejNO, kapljica-krona v The farthest island, pa zelo zgovorna naslovnica za Zgodbo o Margot in Ulfu. Se pa trudiva, da bi bile nekaj posebnega, da bi malenkost izstopale od povprečja, če sem lahko čisto malo prevzetna.

Nina: Od kod ideja o intervjuvanju druga druge?

Hja, B. L. Pride ima veliko idej in premalo časa, da bi lahko vse uresničili. Kar verjetno niti ni tako slabo, ker so nekatere precej nore. Intervju je B maslo in je nekakšen uvod v sicer veliko bolj resen intervju, ki sva ga opravili že pred časom in bi naj bil objavljen v eni izmed slovenskih revij.

Barbara: Kaj bi počeli, če ne bi pisali?

Ojoj, kaj pa vem. Vse to, kar počneva tudi zdaj, to gotovo. In veliko brali, predvidevam, kot sva prej. Čisto mogoče bi imeli zdaj že svoj bralni klub:)
 
Nina: Joooj jst mam polno vprašanj ampak ok, bom izbrala le enega: kako zgleda pisanje, če knjigo pišeta obe? Ena en odstavek, druga drugega al ena piše, druga pa pod prste gleda al kako?

No, skrajni čas, da razčistimo tole. Knjige piše samo B. Jaz prevajam (zelo počasi:) Blogava obe. In nikoli nobena ne gleda drugi pod prste. B mi sicer vsake toliko pošlje kak del, da preveri (kot pravi ona), če se bere, ampak mislim, da do zdaj ni bila deležna neke hude kritike. Bi pa bilo hecno narediti kak tak eksperiment, ampak ti so rezervirani bolj za hec. Mogoče bo to ena izmed najinih naslednjih blogging norij.
 
Mojca: Zanima me, če bosta v prihodnosti organizirale kakšno srečanje/druženje z ljubiteljicami vajinih knjig?

Ja, to je pa res odlična ideja. Kdo ve, mogoče pa res. Pravzaprav sva se po vseh (no, obeh:) najinih knjižnih dogodkih pogovarjali, kako fino bi bilo to početi bolj pogosto. Tako da, čisto mogoče, da se kmalu lotiva česa podobnega. In ne skrbite, vabila se ne bo dalo prezreti.

Barbara:Kako dobita ideje za naslov knjige?

Pri naslovih je podobno kot z naslovnicami. Povezani so z vsebino, to nedvomno. Še najbolj hecno sva izbirali naslov za prvo serijo, ki je potem postal BREZmejNO. Kava v najinem najljubšem lokalu. Iskanje besede, ki je obvisela tam čisto na koncu jezika. In se na vsem lepem pojavila. In nosila v sebi še eno. Brezno. Popolna kombinacija tega, kar serija predstavlja. Sla, Kaos, Zlom in Konec, naslovi knjig, pa so v bistvu vsebina v eni besedi. Tako nekako. 

Tadeja: Katera vajina knjiga je vama najljubša?

Joj, to pa je težko reči. Če gledam sentimentalno, potem je to serija Brezmejno, ker je prva in hkrati tudi začetek B. L. Pride, sicer pa je prav vsaka dovolj posebna, da bi lahko bila najljubša. Pač na svoj način.

Štefka: Kaj delata poleg pisanja knjig, za razvedrilo?

Uh, za razvedrilo kofetkava in se pogovarjava o najinih knjigah:), kaj se dogaja, kaj je treba še storiti, koliko bo to stalo:) Piševa bloge, razmišljava o promocijah. Poslušava glasbo. Si tu in tam privoščiva kak koncert. B spomladi sadi rože na svojem balkonu. Jaz brkljam po vrtu. Kak sprehod. Sladoled. Kozarec vina. Nič posebnega, se mi zdi.

Petra: Ali vajini družinski člani berejo vajine knjige in če ja, ali “pade” kdaj tudi kakšna kritika?

Do sedaj sta se od ožjih družinskih članov branja zares lotile samo najini mami in teta M. In predvidevam, da je zaradi precej nazornih in seksi scen to kar težko. Mame s(m)o pač mame. V bistvu sva knjige obe predali  s približno takim predgovorom: Če ti bo kdaj preveč, pač prelistaj naprej. In vsaj za eno vem, da ni. Kritike pa so absolutno dobre, kljub kakemu pomisleku:)

Nika: Se je zgodilo kaj smešnega v zvezi s knjigo, kakšen tak tiskarski škrat?

Uuh, se je. Čeprav takrat ni bilo niti najmanj smešno. Z B sva obe obsedeni s preverjanjem vsega, kar je napisano. Sekirava se za vsako vejico, ki bi lahko bila problematična, z dvema lektoricama smo v zaključni fazi tako rekoč noč in dan v dokumentu. In vsakič, ko je treba besedilo dati v pripravo za tisk, morava druga drugo bodriti, da sva naredili vse tako, kot je treba, da je vse porihtano v nulo in da je vse okej. Ko sva se končno opogumili, da prvič narediva malo večjo naklado, se je zgodilo. Napaka. Na naslovnici. Bože mili. Ker smo v zadnjem trenutku zamenjali debelino papirja, je bilo treba malo spremeniti tudi naslovnico in potem … hja, potem je en i postal o. Na srečo (in po kratkotrajni histerični epizodi) smo stvar rešili. Nekaj dni in veliko miniaturnih nalepk kasneje je bilo spet vse v najlepšem redu. Lahko rečem, da naju je izučilo:) Recimo …

Tako, to je to, se mi zdi. Razen, če sem kaj zašuštrala. Če sem, lepo prosim, potrkajte na fb. Sicer pa, upam, da so odgovori povedali, kar so vprašanja želela slišati. Hvala vsem za sodelovanje in seveda: Hvala za branje in sanje!

In ker v najinih blogih  (in kjerkoli drugje tudi:) ne gre brez glasbene spremljave, še komad, ki je pomemben del ene izmed mojiih najljubših (novejših) scen: