Štrajk! by B.

Zelo nerada spremljam debate in polemike na tako rekoč katerokoli temo. Zakaj? Ker se vselej najde nekdo, ki mi s svojimi besedami dokaže, da ljudje najraje od vsega nergamo. Se delimo na ene in druge, naše in njihove, dobre in slabe, prave in napačne ter – seveda – javne in zasebne. To je trenutno menda res najpomembnejša delitev Slovencev. Sama sem redno zaposlena v javnem sektorju. Vem. Sramota. Pa to niti ni moj največji greh! Učiteljica sem. Ja. In to ne samo jaz. Učiteljica je bila tudi moja mama. In kup ljudi, ki jih imam rada, dela v šoli. Po vsem, kar se zadnje čase govori o nas in na naš račun, to ne more biti drugega kot katastrofa, od tega trenutka pa – kakopak – tudi javna sramota.

No, tako bi vsaj moralo biti, se mi zdi. Nekdo nekje bi rad, da je tako. Vendar mene zlepa ne bo prepričal, da je res. Zakaj? Ker se mu očitno ne sanja, kako je v resnici, in ker sem prepričana (večna naivka pač), da tudi velika večina razume, za kaj gre. Ker verjamem, da nergajo samo tisti, ki nergajo zmeraj in na vsako temo. Da stresajo svoj bes in gnev samo tisti, ki nikoli nikjer ne vidijo dobrega.

Res človeku namreč ni potrebno biti nekakšen strašen insider, da bi videl, kar je evidentno že od daleč. Poglejmo samo današnji dan – dan stavke.
Koliko staršev ste slišali, ki so godrnjali, da so bili njihovi otroci danes naporni? Sitni? Prepolni energije? Prepirljivi? In to so bile pritožbe staršev, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo otroke vzgojiti tako, kot si predstavljajo, da bi otroci morali biti vzgojeni. Število razbojnikov doma? Povprečno dva, trije, verjetno. Naporni in kar malo odveč. Tisti en izvenserijski, verjamem, da ponekod tudi zelo stresen dan.
V povprečnem tednu se v moji učilnici zvrsti 85 otrok, včasih pa tudi čez 100. Petinosemdeset duš, ki morajo preživeti, in hkrati petinosemdeset duš, ki jih moram preživeti jaz. Petinosemdeset družin, ozadij, pristopov, prepričanj.
Nekateri od teh preživijo pri meni po deset ur tedensko, nekateri samo dve, vmes pa obstaja še kopica različnih kombinacij. Nekateri bi klepetali še med odmorom in vedno mi je v veselje. Nekateri bi pripovedovali knjige za bralno značko – najraje, ko bi jaz samo za trenutek sedla in mislila na nič – in jaz sem vesela, da berejo, in jih poslušam in rečem, naj pridejo kmalu spet. Nekateri komaj čakajo da izginejo 🙂 S temi je fino poklepetati takrat, ko si tega najmanj želijo – v odmoru, seveda.
Petinosemdeset otrok. Ne tista moja dva, ki ju poznam v dno duše, ampak petinosemdest tujih otrok, ki jih imaš rad, ker so pač … oni. Otroci. Malo tudi tvoji.
Druga stvar, ki – tako vsaj upam – bi morala biti jasna kot beli dan, so vse mogoče dejavnosti, ki jih izvajamo v šoli.
Šola v naravi, naprimer. “O, greš na počitnice?” je gotovo najpogostejše vprašanje, ki ga sliši učiteljica pred šolo v naravi, in naj si še tako želim, prave ironije ni slišati pogosto. Kot da večini ne bi bilo jasno, da je šola v naravi en velik stres in skrb. Ne zato, ker ne uživamo v vsem razkošju naših luksuznih domov, temveč zato, ker nas je na smrt strah, da bi se komu od otrok kaj zgodilo. Koliko mam je skoraj histeričnih, ko jim zboli otrok? Upam si trditi, da veliko. Med njimi sem (bila) tudi jaz. Ni hec, res ne. Pa je otrok tvoj, poznaš ga in veš, da samega sebe ne boš tožil, če bo šlo kaj narobe. Kaj pa, ko zboli otrok, ki ni tvoj? Ko ga kuha visoka vročina? Ali ko bruha in ti čistiš, ker veš, da nekdo pač mora? Takrat si učiteljice menda popravijo frizuro in gredo na kavo ali kaj? No, ni tako. Takrat kuhajo čaje, ne spijo in poslušajo, kako otrok kašlja, brišejo bruhanje in merijo temperature. Niso na počitnicah. Pa še, če bi bile! Koliko mam pride po štirinajstih dneh morja domov in se potoži prijateljici, češ da bi sedaj potrebovala še dva tedna dopusta sama?! Ogromno, roko na srce. Ker če si mama, si pač utrujena in sita in nemočna. Če si učiteljica, si pa … Kaj, pravzaprav?

Tajnica? Ne. Kuharica? Ne. Čistilka? Ne. Trgovka? Ne. Medicinska sestra? Ne. Zdravnica? Ne. Pravnica? Ne. Vse to in še več. Delamo stvari, o katerih se nekaterim ne sanja, premlevamo cele popoldneve, popravljamo in vrednotimo cele vikende, nekateri pa še zmeraj mislijo, da gre za denar. “Kdor je nezadovoljen, naj da odpoved!” slišimo, medtem ko se nekateri trkajo po prsih zaradi svojih življenjskih ali profesionalnih odločitev, prepričani, da vse vedo in vse razumejo. Pa v resnici ne razumejo ničesar. In to jim lahko pove vsak za silo srčen učitelj. Ničesar ne razumejo. Tako kot ne razumemo mi, ko včasih še dneve premlevamo oceno, jokamo ob spisih, ki jih ni mogoče oceniti, čeprav so nekaj najbolj srce parajočega, kar smo kdaj prebrali, se še leta po zaključku šole sprašujemo, kako je nekemu otroku, ali cele tedne razmišljamo o tem, kako bi z nekom dosegli preboj, ki ga kar noče in noče biti.
A mi to počnemo. To in še veliko več.

Nergači bi našli na to, kar sem napisala, tisoč in en ugovor. Tisoč in en očitek. In mogoče mora biti tako. A tisti, ki se postavljajo proti učiteljem, se postavljajo proti sebi. Proti otrokom, ki so jih imeli danes pač doma in bi morali biti tega veseli. Konec koncev so tisti, ki jih imamo najrajši – in dan, preživet z njimi, pa čeprav zaradi strašne stavke hudobnih učiteljev, bi moral biti vendarle nekaj dragocenega.

O okroglih obletnicah posebne vrste, relativnosti in iskanju

Čeprav sem na dan, ki je postal tako dolg, da mu še ob desetih zvečer ni videti konca, že skoraj obupala nad to najino idejo o rojstnodnevnih blogih in ti v opravičilo poslala samo link s pojasnilom in opravičilom, trenutno izgleda, da mi bo vendarle uspelo spacati skupaj teh nekaj besed, ki naj bi ti povedale, kaj vse ti, ki stojiš na pragu svoje okrogle, želim, predvsem pa (ker sem v zadnjem letu ugotovila, da je to pravzaprav veliko pomembnejše) česa ti ne. Ob tem seveda upam, da bom znala in zmogla biti dovolj jasna, ker se mi možgani čisto očitno že malo kisajo in sem ravnokar nagnala našega mladiča gledat blog namesto Ninja želve 😀 No takole, pa dajmo, položimo besede v božja ušesa, ali pa v katera koli, ki bi slučajno hotela uresničiti, vsaj del tega, kar to zmešano in sila kratko voščilo skriva v sebi.

Prvič: Želim ti, da bi vedno verjela v tisto, nam vsem ljubo teorijo relativnosti.

Drugič: Da nikoli ne bi nehala iskati tega, kar si želiš najti.

In tretjič: Da bi ostala. Ti. Tam, kjer ti hočeš. In kakor dolgo hočeš.

Kar sem napisala mogoče sicer na hitro zveni čisto nesmiselno, v resnici pa o teh treh zadevah razmišljam vse od moje zadnje migracije v Lj, ko je nekaj, v kar nisem bila sposobna verjeti, prišlo do mene tako nenapovedano, da sem zdaj prepričana, da se je tako pač moralo zgoditi. Tako kot se pač mora zgoditi vse, kar se zgodi. Zato, draga moja prijateljica, ti danes poklanjam tale komad, ki  sem ga nazadnje slišala po enem tako eteričnem koncertu, da se mi je na poti čez mesto do avta zdelo, da lebdim, in ki je (logično:) prav smešno povezan s tistim srečanjem, ki sem ga omenila prej in ne nujno s princi, ki se spremenijo v k…onje … Seveda v meni (in verjamem, da tudi tebi) ljubši različici. Happy birthday!

This is not a B-day blog ;)

It’s been a while since I wrote anything in English, so forgive my rustiness, if you please. Today marks the day … Well, it doesn’t really, but you said you didn’t want anything going on on your birthday, so I am doing an early pre-B-day blog this year 😀
It has been a fucked up year. Which had begun a year earlier and that one, too, had its fair share of fucked-up-ness. But you know what they say: You have to hit bottom to be able to bounce back up. I dare say that the previously mentioned bottom has been successfully and thoroughly hit and that the era of bouncing back up is on its way, so WELL DONE, YOU! 😀

And as for my this year’s B-day resolutions/promises/expectations:
1. I will love you, bottom or top.
2. I will enjoy our dates even if they take place in K, where we melt to death and back during summer and freeze to death and back during winter.
3. I will use up all of your hand moisturizer and chewing gum (sorry, ŽVEČILNE GUME ahahaha).
4. I will provide you with new music from September to June.
5. I will say I have an important meeting so that I can leave work and see you.
6. I will expect everything of the above (minus point 3, of course) from you.
7. I will continue to send you my lunacies and demand honesty (by the way, I have 20K of our newest WIP 😀 Wanna see?)
8. I will, again, love you, bottom or top even when you don’t read all of my texts and misread my drama after smashing my car.

So, my dear L., one half of B. L. Pride and my BfFfF – I DO expect to get drunk. It is your birthday after all 😀

Headphones on, my dear 🙂

Škandal? Novica? Kje pa!

V življenju sem napisala eno samo samcato pritožbo. Iz principa in iz prepričanja hkrati. Danes sem napisala drugo, ki pa je nisem naslovila Pritožba, temeveč Škandal? Kaj hočemo, suhoparnost ubija interes tako kot moškega ubijejo dokolenke, mene pa kislo duhovičenje in nekompatibilen okus za glasbo.
In ker predvidevam, da moje maratonske pritožbe na ciljnem naslovu ne bo nihče prebral, jo zdaj kar urno blognem. Tako jo bosta prebrali L in LektorcA, če bo fb hudo delal, pa morda še kakšen bralec ali dva. Predgovor ni potreben, pa se bo vseeno zgodil 🙂 Kratek, čisto kratek. Samo retorično vprašanje.

Kam gre ta svet? Pardon – Svet. 

Pozdravljeni!

Na vas se obračam po ogledu včerajšnje informativne oddaje Svet na Kanalu A, ki mi je s svojim prispevkom o dogodkih v eni izmed mariborskih večstanovanjskih hiš prav pošteno dvignila pritisk.

Ne samo dejstvo, da ste se s pritožbo čez ravnanje gospoda Blejca izjemno bobmbastično ukvarjali že pred dvema mesecema, kot je bilo v prispevku povedano, obljubili ste celo, da boste zadevo spremljali še naprej in o njej obveščali – koga, pravzaprav? Morda bi bilo smiselno uvesti oddajo z naslovom Sosed o sosedu ali kaj podobnega. Tam bi lahko slovenski sitneži, brezdelneži, norci in zdraharji jokali čez nered na sosedovem dvorišču, se spraševali, od kod sosedu nov avto, ali pa morda ugibali, če nima sosed nemara v načrtu kakšnega skoka čez plot s poštarjem, ki je pred dvema tednoma nadomeščal tistega, ki običajno nosi pošto sosedi.

Svet na Kanalu A s svojim naslovom obljublja nekaj precej širšega, kvalitetnejšega in bolj objektivnega kot je prijava z vsemi sprtega možakarja čez ravnanje novega stanovalca hiše. Saj ne rečem – napaka je napaka in prav je, da se o njej tudi spregovori, a vse, kar najde svojo pot na dnevno-informativno oddajo, bi moralo gotovo iti skozi sito preverjenosti in zdrave pameti. Tako pa smo bili gledalci obveščeni o tem, da so v skupnih prostorih še zmeraj naložene stvari, ki so last nekega posameznika. Res šment. In samo šment, nikakor pa ne novica. Zagotavljam vam, da je tako še marsikje.

In sprašujem se, ali sta morda naslednja, ki se bosta znašla na televiziji, moja otroka, ki puščata svoji kolesi v vhodu podobne hiše. Ali pa morda moj pes, ki vsako jutro ob pol šestih nabevska raznašalca časopisov. Po svetlem vzgledu velenovice, ki se je rodila zaradi gospoda, ki ima očitno preveč časa, pa se rad praska, kjer ga ne srbi, gotovo.

Prav tako pa se sprašujem, kakšno funkcijo ima v primeru tovrstne “prijave” novinar, ki se strumno poda na teren. Je zaželjeno, da razmisli, v kaj se spušča? Se od njega pričakuje kaj kritičnega razmisleka v smislu tehtanja in ocene vira informacije ali preprosto smiselnosti poročanja o nečem tako banalnem? Upam, da. Čeprav je v tem primeru novinarka, ki je pokrivala to zgodbo, svoje delo bolj slabo opravila. Da o obljubi o nadaljevanju sploh ne izgubljam besed.

Nič čudnega, da odrasli grozijo z novinarji, kadarkoli nekaj ni po njihovo. V učilnicah, ordinacijah, čakalnicah, delavnicah, na pogrebnem podjetju in v pekarni – grožnja z novinarji je najboljše orožje. Še malo, pa bodo tudi razočarani ljubimci grozili, da bodo šli na televizijo in tam v dnevno-informativni oddaji razkrili umazane podrobnosti!

Menim, da se v svetu dogaja ogromno dobrih stvari. Se vam ne zdi smiselno v oddajo vključiti pozitivne prispevke o tem, česa vsega smo ljudje sposobni, in tako ustvariti protiutež resničnim tragedijam, ki jih je vse preveč?

Sama sem v preteklem letu izdala prvo knjigo in ob tem poskusila svojo srečo z mediji. Ne vem, na koliko naslovov sem poslala mail in prosila za pomoč, med drugim tudi na tega, kamor pišem danes. Dobila sem en normalen, nesebičen odgovor, en predračun z radijske postaje in ogromno tišine. Morda bi v prihodnje poskusila s čim, kar užge – naprimer z obvestilom, da mi gospod Blejc (ker je po vaši predstavitvi v oddaji sodeč res velika živina) narekuje, kaj naj pišem. To bi skoraj moralo priti v Svet na Kanalu A, kaj?

Želim vam lep dan in veliko kritičnih gledalcev, zaradi katerih boste želeli poročati o pravih novicah!

Dodajam pa še vzklik ali eksklamacijo: Saj to ni normalno!

P. S.: Se vidi, da se približujejo NPZ-ji. Literarne figure so način življenja 😀 😀

 

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Ali pa sploh ne.

Danes sem si končno utrgala nekaj minut in pridobila nekaj atomov energije (temu botruje tudi nedavni klepet z B), da s svetom podelim to, kar mi že skoraj dva tedna leži na duši.

Kadar ne gospodinjim ali lektoriram za BL Pride, preganjam čas v lokalni knjižnici. Vsake toliko dobim pošiljko novih knjig in najpogosteje so to knjige za najmlajše, saj gredo najbolj v promet. Vsak torek so sicer napovedani tudi dogodki, ki se jih tako ali tako nihče ne udeleži, jaz pa sem zmeraj v pripravljenosti. Za vsak slučaj, če bi kdo po pomoti zavil v knjižnico in bi ga lahko privezala na stol ter končno odigrala tisto lutkovno igro, za katero sem že pred dvema mesecema naredila lutke.

Tako se mi je od zadnjem paketu knjig pogled ustavil na slikanici Lisica išče vest avtorice Zvezdane Majhen, ki je izšla pri Založbi Obzorja (najprej sem načrtovala objavo brez imen, a me je splet dogodkov potem toliko razkuril, da sem si premislila). Je sorazmerno sveža, govori o živalih in na prvo žogo se mi je zdela primerna za zastavljeno dejavnost. Zato sem jo odprla in pričela z branjem.

Odzivi so si sledili nekako tako:

*Manjkajoča vejica. Ni pohvalno, a se zgodi tudi najboljšim.

*Še ena vejica. Kdo je to lektoriral? (Knjiga tega podatka ne vsebuje.)

*Levostične tri pike in takoj za njimi vejica. Je to sploh mogoče?

*O groza! Kaj pa ta dobesedni navedek?!

*Ne, res, kako je to možno? Na polovici besedila sem naštela več kot deset napak! (V tem trenutku sem že posegla po telefonu in občutke podelila z B.)

Menda mi dalje sploh ni treba naštevati. Videla sem že vse sorte slabih besedil, ampak tole je res preseglo vse meje. Besedilo slikanice obsega dve A4-strani, nič več, a sem prepričana, da ni šlo niti mimo lektorja. Še pomahali mu niso z njim! Najhuje pa je to, da so o knjigi prav prijetno pisali celo v reviji Bukla. Resnično me zanima, ali je tudi kdo od njih opozoril na pravopisno katastrofo.

Vse skupaj se mi je zdelo tako bizarno, da sem se prvič v življenju odločila napisati pritožbo. Ker nikjer nisem našla kontakta avtorice, sem se obrnila na založbo in s kratko e-pošto sporočila svoje mnenje in ogorčenje. Ne vem, zakaj sem tako naivno pričakovala kak odziv, morda razlago, pojasnilo ali vsaj preusmeritev k avtorici. Zgodilo pa se ni popolnoma nič. Nobenega odgovora.

Če ob vsem skupaj postavim na stran svoje občutke, še vedno ostajajo nekatera odprta vprašanja.
Je lektorsko poslanstvo tako nepomembno? Bodimo iskreni, lektoriranje nekaj vrstic besedila res ne more biti tak astronomski strošek, da si ga avtorica ali založba ne bi mogli privoščiti. Kako je lahko urednica “požegnala” tako slabo besedilo? Kdo potemtakem predstavlja filter, rešeto, ki spušča skozi primerne in zadrži neprimerne delce?

In nenazadnje, a vendar najpomembneje: je za mlade bralce res vseeno, kaj dobijo v roke in ob kakšnih besedilih se učijo uporabe materinščine?

Morda bi bilo bolje, ko bi namesto lisice iskal vest kdo drug.

Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Drugič

No, tako. B je opravila svoje, zdaj sem na vrsti jaz. Brez slavnostnega predgovora sicer, ker bi bil (seveda) kopija tega, kar je že bilo povedano. Pa kar gremo:

Tadeja: Če bi po seriji Brezmejno posneli film ali nadaljevanko, koga bi najraje videli v vlogah Mile in Adama?

To vprašanje je kot nalašč zame. Že po par prebranih straneh sem imela favorita, čeprav se nikakor ni skladal s frizuro, ki mu jo je B namenila. Je pa zato zmagal pogled. Tiste večno žalostne oči. Jim Caviezel je moj Adam. Za Milo se obe strinjava, Rose Byrne, čeprav nikoli ni zares povedano, kako izgleda. Na Alexa sem, iskreno povedano, nalašč pozabila (čeprav mu s tem delam veliko krivico), ker se do danes nisem uspela znebiti vtisa, za katerega je kriva izjava ene izmed Milinih prijateljic in sva jo kasneje z B zbrisali. Je pa ena hecna zgodba s podobami vseh treh. Enkrat je B izbrskala neko skupino, ki naj bi po opisu naredila nekakšnega fotorobota za knjižne like. Pa sva rekli, zakaj ne. Rezultat je bil … obupen res. In niti malo tak, kot bi si ga hotele predstavljati. Zato sva raje ostali vsaka pri svojem. Konec koncev je prav to čar branja, svet, kot ga hočeš videti in dovolj manevrskega prostora za ponorelo domišljijo.

Irena: Kako lahko še neznan pisatelj (pri nas) ustvari to, kar sta vidve?

Hja, na to bi v resnici morala odgovoriti B. Čeprav bi bila najbrž preskromna… Če imaš v sebi dar, če si ga priznaš, če si upaš delati s srcem, potem ustvarjaš. Mislim, da znan ali neznan tu ne igra prav velike vloge. Če bi imele podporo v smislu svetovnega bestsellerja, bi to knjige B. L. Pride zagotovo bile. V to niti malo ne dvomim. Predvsem zato, ker nobena knjiga ni napisana na silo, po nekem receptu za uspeh in ker v njih ni skritih prodajnih ali kakršnihkoli drugih trikov. V njih ne boste našli niti enega dogodka, osebe, ki bi bila tam zato, da bi se knjiga bolje prodajala. Mislim, da jih ravno to dela tako zelo privlačne. Nekakšna neustrašna, brezpogojna pristnost, ki jo bralec začuti in ceni.
 
Urška: Kje dobita idejo za take lepe naslovnice ?

Iskreno povedano, ne vem. Zagotovo so vse na nek način povezane z vsebino. In potem raziskujeva, pregledava na milijone fotografij na spletu, debatirava ali pa tudi ne. Ko je ideja zrela, potuje k najinemu cover artistu na Filipine In od tam naprej … čarovnija. Rože in barve v BREZmejNO, kapljica-krona v The farthest island, pa zelo zgovorna naslovnica za Zgodbo o Margot in Ulfu. Se pa trudiva, da bi bile nekaj posebnega, da bi malenkost izstopale od povprečja, če sem lahko čisto malo prevzetna.

Nina: Od kod ideja o intervjuvanju druga druge?

Hja, B. L. Pride ima veliko idej in premalo časa, da bi lahko vse uresničili. Kar verjetno niti ni tako slabo, ker so nekatere precej nore. Intervju je B maslo in je nekakšen uvod v sicer veliko bolj resen intervju, ki sva ga opravili že pred časom in bi naj bil objavljen v eni izmed slovenskih revij.

Barbara: Kaj bi počeli, če ne bi pisali?

Ojoj, kaj pa vem. Vse to, kar počneva tudi zdaj, to gotovo. In veliko brali, predvidevam, kot sva prej. Čisto mogoče bi imeli zdaj že svoj bralni klub:)
 
Nina: Joooj jst mam polno vprašanj ampak ok, bom izbrala le enega: kako zgleda pisanje, če knjigo pišeta obe? Ena en odstavek, druga drugega al ena piše, druga pa pod prste gleda al kako?

No, skrajni čas, da razčistimo tole. Knjige piše samo B. Jaz prevajam (zelo počasi:) Blogava obe. In nikoli nobena ne gleda drugi pod prste. B mi sicer vsake toliko pošlje kak del, da preveri (kot pravi ona), če se bere, ampak mislim, da do zdaj ni bila deležna neke hude kritike. Bi pa bilo hecno narediti kak tak eksperiment, ampak ti so rezervirani bolj za hec. Mogoče bo to ena izmed najinih naslednjih blogging norij.
 
Mojca: Zanima me, če bosta v prihodnosti organizirale kakšno srečanje/druženje z ljubiteljicami vajinih knjig?

Ja, to je pa res odlična ideja. Kdo ve, mogoče pa res. Pravzaprav sva se po vseh (no, obeh:) najinih knjižnih dogodkih pogovarjali, kako fino bi bilo to početi bolj pogosto. Tako da, čisto mogoče, da se kmalu lotiva česa podobnega. In ne skrbite, vabila se ne bo dalo prezreti.

Barbara:Kako dobita ideje za naslov knjige?

Pri naslovih je podobno kot z naslovnicami. Povezani so z vsebino, to nedvomno. Še najbolj hecno sva izbirali naslov za prvo serijo, ki je potem postal BREZmejNO. Kava v najinem najljubšem lokalu. Iskanje besede, ki je obvisela tam čisto na koncu jezika. In se na vsem lepem pojavila. In nosila v sebi še eno. Brezno. Popolna kombinacija tega, kar serija predstavlja. Sla, Kaos, Zlom in Konec, naslovi knjig, pa so v bistvu vsebina v eni besedi. Tako nekako. 

Tadeja: Katera vajina knjiga je vama najljubša?

Joj, to pa je težko reči. Če gledam sentimentalno, potem je to serija Brezmejno, ker je prva in hkrati tudi začetek B. L. Pride, sicer pa je prav vsaka dovolj posebna, da bi lahko bila najljubša. Pač na svoj način.

Štefka: Kaj delata poleg pisanja knjig, za razvedrilo?

Uh, za razvedrilo kofetkava in se pogovarjava o najinih knjigah:), kaj se dogaja, kaj je treba še storiti, koliko bo to stalo:) Piševa bloge, razmišljava o promocijah. Poslušava glasbo. Si tu in tam privoščiva kak koncert. B spomladi sadi rože na svojem balkonu. Jaz brkljam po vrtu. Kak sprehod. Sladoled. Kozarec vina. Nič posebnega, se mi zdi.

Petra: Ali vajini družinski člani berejo vajine knjige in če ja, ali “pade” kdaj tudi kakšna kritika?

Do sedaj sta se od ožjih družinskih članov branja zares lotile samo najini mami in teta M. In predvidevam, da je zaradi precej nazornih in seksi scen to kar težko. Mame s(m)o pač mame. V bistvu sva knjige obe predali  s približno takim predgovorom: Če ti bo kdaj preveč, pač prelistaj naprej. In vsaj za eno vem, da ni. Kritike pa so absolutno dobre, kljub kakemu pomisleku:)

Nika: Se je zgodilo kaj smešnega v zvezi s knjigo, kakšen tak tiskarski škrat?

Uuh, se je. Čeprav takrat ni bilo niti najmanj smešno. Z B sva obe obsedeni s preverjanjem vsega, kar je napisano. Sekirava se za vsako vejico, ki bi lahko bila problematična, z dvema lektoricama smo v zaključni fazi tako rekoč noč in dan v dokumentu. In vsakič, ko je treba besedilo dati v pripravo za tisk, morava druga drugo bodriti, da sva naredili vse tako, kot je treba, da je vse porihtano v nulo in da je vse okej. Ko sva se končno opogumili, da prvič narediva malo večjo naklado, se je zgodilo. Napaka. Na naslovnici. Bože mili. Ker smo v zadnjem trenutku zamenjali debelino papirja, je bilo treba malo spremeniti tudi naslovnico in potem … hja, potem je en i postal o. Na srečo (in po kratkotrajni histerični epizodi) smo stvar rešili. Nekaj dni in veliko miniaturnih nalepk kasneje je bilo spet vse v najlepšem redu. Lahko rečem, da naju je izučilo:) Recimo …

Tako, to je to, se mi zdi. Razen, če sem kaj zašuštrala. Če sem, lepo prosim, potrkajte na fb. Sicer pa, upam, da so odgovori povedali, kar so vprašanja želela slišati. Hvala vsem za sodelovanje in seveda: Hvala za branje in sanje!

In ker v najinih blogih  (in kjerkoli drugje tudi:) ne gre brez glasbene spremljave, še komad, ki je pomemben del ene izmed mojiih najljubših (novejših) scen:

Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Prvič.

Nekatere naveze so pač preprosto dobra stvar. Ena izmed njih je najino sodelovanje z administatorkam najine daaaaaleč najljubše facebook skupine, ki nosi ravno pravi naslov – Izgubljena v romantičnih knjigah (in sem si ga zdaj jaz drznila malo izposoditi in spremeniti.) Zakaj? Ker skupaj vedno naredimo nekaj dobrega in ker je v skupini ogromno super žensk, nekaj med njimi pa je celo najinih bralk 🙂 In tako je ideja o najinem medsebojnem intervjuvanju dala idejo o tem, da bi naju intervjuvale tudi članice skupine.

Nobenih tematskih omejitev ni bilo, kar me je kar malo zaskrbelo, zdaj, ko si je L izbrala vprašanja, na katera je želela odgovoriti, pa ugotavljam, da je bralke zanimalo veliko tehničnih ali vsaj metodoloških zadev. Predvsem o tem, kako funkcionira avtorski tim B. L. Pride. Kar me niti ne čudi, sploh ko pomislim, kako zapleteno si je to verjetno predstavljati.
Sploh potem ko sem prebrala vprašanja, ki sta jih zapisali Nina in Melinda.

Nina: Mene pa zanima, kako se lahko uskladita, da napišeta skupaj eno knjigo? Ali najprej vsaka svoj del spišeta in pregledata, čigav je boljši? Res zanimivo, da vama uspe. Žal še nisem imela časti, da bi prebrala kakšno vajino knjigo, ker je knjižnice v Celovcu nimajo.
Melinda: Kako vse skupaj poteka? Si okvirno zastavita, o čem bo govorila zgodba? Kdo so glavni junaki? Si razdelita glavne osebe, opis dogodkov?

Ne znam si predstavljati, kako bi potekalo kaj takega. Vsekakor z nekom, ki ima moj karakter (ali še huje, L-jinega :P). Pišem zmeraj jaz. Ko me vmes kaj zažuli (ponavadi, kadar me zaskrbi, da se vleče :)), pošljem napisano L. Običajno s komentarjem v smislu Feel free to insult me in grožnjo, da pričakujem iskrenost.
Verjetno je za razumevanje koncepta najinega sodelovanja potrebno iti preceeej globoko in pošteno nazaj. Bila je prva in edina, ki sem ji poslala prvi del serije BREZmejNO, ki takrat sploh še ni bila serija BREZmejNO, temveč wordov document z delovnim naslovom 365.doc, in absolutno edina, ki bi me v tistem trenutku uspela prepričati, da samo POMISLIM na kaj, kar bi dišalo po javnosti. Ključ do njenega uspeha je tičal v domislici, da bi prevzela prevajanje in bi knjigo izdali v angleškem jeziku, kar se je potem tudi res zgodilo. Vmes je počasi nastala celotna serija, začela je nastajati nova (v angleščini in by me), potem pa se je nekaj v meni vseeno opogumilo.
Pravzaprav so naju opogumili moji sodelavci, ni res, L? Prav zaradi moje službe (delam namreč v osnovni šoli) in precej živahnih scen v seriji se mi je sprva zdela misel na to, da bi za moje pisarije vsi vedeli, nepojmljiva. No, izvedeli tako ali tako so, ker izve se pač vse na tem svetu, in tako sva pristali na literarnem dogodku v romantični vinski kleti, kjer sva pred mojimi sodelavci na veliko razpredali tudi o tistih bolj vročih plateh BREZmejNO. In prav oni so bili tisti, ki so izrazili željo po slovenski izdaji, midve pa pač ne bi bili midve, če se ne bi kar na poti domov odločili, da bi se dalo morda res poskusiti. In sva.
(Moj diskurz ni odgovoril na zastavljena vprašanja, je pa predstavil drobec, enega izmed ovinkov na najini poti, zato naj kar ostane.)
Kako torej vse skupaj poteka? Jaz pišem. L pa žegna. Moralno podpira. Pomaga pri lektoriranju. Prevaja v angleščino. Tako nekako, če stvar poenostavimo in oklestimo do totalne suhoparnosti 🙂

Tina: Kje dobite ideje in navdih za knjige?
Romi Mina: Pride najprej prostor/kraj dogajanja ali osebe/akterji zgodbe?

Če od kod, prihaja navdih iz glasbe. To je res stvar, brez katere se mi zdi nemogoče funkcionirati iz dneva v dan, kaj šele ustvarjati. In prav pri glasbi, ki je izjemno raznolika in se čisto nič ne omejuje na žanre (razen tega, da nekatere apriori izključuje, priznam), se potem rojevajo trenutki. Včasih prostori, včasih pogovori, največkrat najneznatnejše podrobnosti – okej, okej, priznam, tudi kakšna privlačna moška podrobnost kdaj zaide zraven 😉
Sicer pa se zgodi tudi, da se kakšen prizor iz vsakdanjega življenja, dovolj nevsakdanji ali lep, usidra nekam, kjer potem ostane in priplava na površje ter malo pomaga pri pisanju. Res lepa jesen, naprimer, ali pa poletne nevihte. Pa sneg, prav gotovo sneg. Ko zdaj tako razmišljam o tem, vidim, da je navdih pravzaprav povsod. Hvala bogu!

Nina Č.: Kako se odločita za okvirno vsebino knjige?
Urša: Kako se odločita, kako zaključiti zgodbo? Ker mene moti, ker imajo nekatere zgodbe tako čuden konec.
Maja: Koliko časa rabita, da sestavita zgodbo, da vse te ideje iz glave spravita v knjigo?

Potem ko pridejo trenutki, začnejo počasi nastajati tudi osebe, ki – pa naj to zveni še tako čudno – živijo svoje življenje povsem neodvisno od mojih idej. Prav zato se doslej še nikoli ni obneslo načrtovanje scen, delanje ali pa celo zapisovanje osnutkov ali kaj podobnega in zato tega ne počnem. Če je ideja dovolj dobra, da je vredna pristati v knjigi, si jo bom zapomnila – to je nekako moj credo, kar se tiče (ne)organiziranosti pisanja.
Konec je edina stvar, za katero vem, kako mora izpasti. Vem torej, kdo so osrednje osebe, poznam jih v smešne detajle, ki se zdijo povsem resnični, in vem kako se bo zgodba končala. Čisto mogoče (ali pa celo bolj verjetno) se tudi moji konci zdijo marsikomu čudni, meni pa so taki všeč. Razumem ljudi, ki hočejo zmeraj zaključek, ali pa (celo) tiste, ki hočejo, da se vse zgodbe srečno končajo, jaz pa imam rada odprte, take, ki tudi v sreči vsaj dopuščajo, če ne že vsiljujejo dvom. Menim, da je to stvar okusa, pogleda na svet in na odnose med ljudmi. Moji so takšni, kakršni so, in kar všeč mi je tako.

Po vsem, kar sem pravkar sklepetala, je očitno, da pri meni ni obdobja, ko zgodba nastaja, pa obdobja, ko se zgodba zapisuje … Pri meni to nastaja bolj ali manj hkrati. Edina izjema je dejstvo, da so nekateri prizori živi že veliko pred idejo o zgodbi, a to menda ne šteje, ne?

Tanja: Kako naporen je proces spravljanje ideje na papir/računalnik?
Nina Š.: Kako dolgo nastaja vajina knjiga od same ideje preko pisanja in potem končne izdaje?
Sabina: Kaj vaju motivira, da kljub kakšni pisateljski blokadi ne obupata?
Sonja: Moje vprašanje … Saj vem, da je naporno … pa včasih blokada… Prejšnja serija o Adamu mi je bila nesramno dobra … imela je vse kar potrebuje dobra knjiga. Vprašanje pa je, ali si že prej zamislita, kako bodo izgledali liki v knjigi? So to mogoče obrazi iz vsakdanjega življenja ali pa domišljija kar podivja?
Irma: Kateri del v vajinih knjigah je bilo najtežje napisati? Koliko časa na dan porabita za pisanje? Katera je vajina najljubša knjiga oz. pisatelj/-ica? Kako se odločita za imena vajinih junakov? Ali vaju proces pisanja izčrpa ali navda z energijo? In nazadnje: ali imata kakšno knjigo, ki je ne moreta dokončati in kar ‘sedi’ tam in čaka?

Huh, v tem sklopu vprašanj (mmg, vprašanja sem si drznila sama združiti glede na prevladujočo temo. Res ne bi hotela dolgočasiti z vedno enimi in istimi odgovori. Že tako ali tako moje osrednje osebe preveč seksajo in s tem dolgočasijo bralke ;)) najbolj izstopa vprašanje o tem, kako o(ne)srečujoče je pisanje.
Zame je pisanje ena izmed najboljših stvari, kar jih je. Pišem samo in izključno zato, ker v tem strašno uživam. In samo takrat, ko mi je. Zato blokade ne poznam. Pri pisanju me sicer blokirajo službene in družinske obveznosti, a menda tovrstne blokade niso tiste, ki jih imajo ljudje v mislih, ko govorijo o pisanju. Ne znam si predstavljati, kako zoprno bi bilo pisati na silo! V takem primeru verjetno človek res potrebuje osnutek, ki ga potem pač realizira po svojih najboljših verbalnih močeh, a meni ni do tega. Najbrž zato, ker me nihče ne gnjavi, da moram pisati (ampak verjetno kvečjemu koga mika, da bi gnjavil v nasprotno smer). Ni rokov, ni obveznosti, ni pritiskov. Edina, ki pritiska name, sem jaz 😀 Pa še to ne preveč pogosto.
Ker je torej pisanje samo po sebi eno samo božansko veselje :), je verjetno vprašanje, kaj je bilo pa vendarle najtežje napisati, naslednje, ki se zastavi.
Razen scen, ki so (ali še bodo) zlomile nekoga iz mojega namišljenega sveta, mi je najtežje napisati konec. Ker je pač konec in se meni vselej zdi, da sem tik pred velikansko izgubo. V resnici mi namreč ni pomembno število napisanih, izdanih, končanih … knjig. Jaz bi pisala. Najraje eno samo dolgo neskončno zgodbo. Živela bi v njej, ko bi mi bilo do tega, in se vračala po mili volji.

A življenje pač ni tako zelo pravljično in knjigo, tako kot vse ostalo, je potrebno prej ali slej končati. Ena B. L. Pride knjiga ‘traja’ … kaj pa vem, kako dolgo traja celoten proces. Verjetno kakšno leto. Ali pa dva meseca, če je stvar tako hitra in kratka, kot je bila Zgodba o Margot in Ulfu 🙂 (L sploh ni vedela, da nastaja! Je dobila kratko obdobje malo sitne tišine in potem tekst v branje in naslovnico v presojo. Vem. Z mano zna biti zoprno.)

Margot in Ulf sta se zgodila zelo na hitro. Ideja, da bi napisala remake klasične pravljice me je prešinila kar tako, klepet s prijateljico pa mi je dal misliti o Rdečki, kot ji pravi ona. In je bilo to to. Margot je dobila ime po mini raziskavi o izvirnem imenu junakinje in manjši modifikaciji, Ulf pa – jasno kot beli dan, verjetno – ker pomeni volk.
Tudi sicer imena v knjigah B. L. Pride običajno nosijo globlje pomene, čeprav pogosto take, ki jih poznam samo jaz. Najljubši mi je gotovo priimek Tichy, ki nosi v sebi zgodbo, večjo in bolj nenavadno, kot sploh znam razumeti. Vem, da dolgovezim, ampak jo vseeno moram povedati. L, mirne duše jo preskoči, ker si jo slišala že tisočkrat.
Po zapletu po operaciji, ki me je usekala kot posledica raka materničnega vratu (Otroka sta bila stara 2 in 5 let, mmg. Krasno je bilo, res.), sem morala še kakšnih štirinajst dni preživeti v bolnišnici. V moji sobi je bila tudi gospa s tem priimkom in njen odnos z možem mi je bil nekaj najlepšega, kar si zna človek predstavljati (Evoo, se že malo cmerim. Res sta bila neverjetna.).
Ko sem bila že doma, sem začela pisati BREZmejNO in si izposodila priimek (predvsem za gospo Tichy) ter potem o tem povedala L. Ne spomnim se več, koliko časa je preteklo, ko me L nekega dne pokliče in mi pove, da je videla osmrtnico. Ga. Tichy je umrla. Ne tako dolgo za tem sem bila na pokopališču. Prebiram imena na nagrobnikih, ker to ljudje menda pač počnemo, in zagledam prav njen grob! In ko veliko kasneje, na predstavitvi Kaosa, povem to zgodbo, me po predstavitvi ustavi moja sestrična, farmacevtka, h kateri je gospod, mož moje bolniške ‘cimre’ zmeraj hodil po zdravila zanjo. Prepoznala je priimek, seveda. In način, kako je govoril o njej. (RES RES sta bila neverjetna.)

Čas, da se vrnem k vprašanjem, kaj? In knjigam. In osebam. Sonja je vprašala, če so opisi oseb skladni s kom resničnim. Vračam vprašanje. Kako pa izgledajo? Kako izgleda Adam? In kako Mila? Moja dva sta povsem drugačna od tistih, o katerih bo v svojih vprašanjih govorila L. Mila namreč ni opisana niti z besedo. Ničesar ne vemo. Je blond? Črna? Rjava? Vemo, da si barva obrvi in da ima, tako kot me (ali pa vsaj jaz) malo celulita. Kaj pa Alex? Ima telo adrenalinca. Hja. Moj adrenalinec je precej drugačen od tistega, ki si ga predstavlja L. Ooooo ja, moja domišljija je bezljala, to je res. Upam, da je bezljala tudi domišljija bralk :)No, za Margot vemo, da je modrooka črnolaska, to pa res. Menda je kar izjema zaradi tega.
Poleg tega pa je Margot tudi ena izmed mojih najljubših junakinj ever – Kraljica Margot, se razume 🙂 In najljubša knjiga? Povest o Viga Ljotu in Vigdis. Že sto let približno.
Med mojimi mojimi pa je zelo visoko med junakinjami tudi Deirdre. Deirdre Dubh. Osrednji ženski lik v seriji The Farthest Islands Series. Doslej samo v angleščini, pa še to samo prvi del, King of Fools. Že od pomladi 2016 je napisan tudi drugi del, ki čaka na svoj trenutek, čeprav si v tem hipu nisem čisto na jasnem, kaj naj bi ta trenutek bil. Se mi vse bolj dozdeva, da tudi prevod v slovenščino, čeprav se po knjigi, ki jo pišem zdaj, lotim tretjega dela TFIS najverjetneje v angleščini. To je serija, ki je daleč od tega, da je ne bi mogla napisati – bolj se mi zdi, da je imela to nesrečo, da sem se je lotila v angleščini, zdaj pa smo se skoncentrirali na slovenske izdaje. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Janja: Zakaj ravno ta žanr, ki ni ravno za vsakega bralca? Marsikdo ne bere te zvrsti. Sta šli na vse ali nič?

Na vse ali nič? Ja, verjetno sva res. Oziroma bolj na nič, ker iskreno povedano res nisva imeli nekih pričakovanj. Kar je sicer super. Veseli sva vsakega bralca, vsake prijazne besede.
Vendar sva žanrsko precej neopredeljeni, se mi zdi. Po paranormalni ali fantazijski romantični seriji je prišla pravljica, sledi nekaj povsem down to earth, TFIS serija, o kateri sem govorila malo prej, pa je še veliko bolj fantazijska kot BREZmejNO. Jaz si želim blpride žanr – žanr, kjer so žanri postranskega pomena, slog in zgodba pa v ospredju.

Mateja: Koliko cca. je avtobiografskega? 😉 Če kaj …

Kako frajersko bi bilo reči, da je avtobiografskega veliko! Pa ni. Sploh ne. Vsaj ne, kar se tiče dogodkov samih po sebi. Je pa res, da je ogromno ogromno vseh prepričanj, izraženih v najinih delih, izjemno avtobiografskih – pa čeprav v resnici z ogromno sarkazma. V NEzaSLIŠaNO, naprimer, je ena izmed oseb natančna kopija vsega, kar bi me pri moškem najbolj odbijalo. Skupek vse moške ogabe je dobil ime Seth in ja, priznam, dala sem si duška, čeprav izkušnje s tovrstnimi moškimi (hvala, večnost) nisem imela nikdar.

 Tako, pa smo pri koncu. Malo preveč sem se razpisala, ampak zdaj je, kar je. Upam, da sem odgovorila na vsa vprašanja, ki so mi pripadla po ključu L-jine volje, in da nisem česa izpustila. HVALA vsem, ki ste se oglasile, postavile vprašanje ali dve ter KADARKOLI izrekle le besedo podpore!

Hvala za branje in sanje!

B.

P. S.: Dodajam komad, ki je ena izmed mojih trenutnih inspiracij. In tekst, seveda. Brez teksta ni nič 😀 

When did we lose our way?
Easier to let it go
So many, can’t tell anybody
Harder to let you know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

How do I make you stay?
When it’s easier to let you go
Nobody know what we know about it
No one needs to know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

When you love to your limit
You gave all you’re given
Who you gonna pray to when you’re there
Will you find out that there ain’t no other love
No other love for you

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

Oh, when you think about it
Do you remember me?
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

 

 

 

(Od)rešena? O, ja. Vsaj do naslednjič.

Ker sem čisto zabluzila z izzivom, ki se mi je sicer zdel neskončno zabaven, vsaj ena od vaju (no, ti, A, po tisti moji objavi zadnjič verjetno tudi) pa ve, da je na mojem seznamu zabavnih reči skoraj preveč tveganih in potencialno nesramnih, sem si prav oddahnila, ko je B dala novo pobudo. Malo drugačno. In predvsem bolj premišljeno. Če se gremo opis in oris običajnega dne, sem jaz definitivno strokovnjakinja. Ker bolj običajnega ni. In to je, priznam, naravnost strašljivo. Pa gremo.

Slabo prespani noči (če je bila spet preklemanska luna, ne vem, ker se mi ne ljubi preveriti:), ki ni imela nobene zveze s tem:

http://giphy.com/gifs/sleep-rc6a09RmlO156

sledi zgooodnje jutro, ki bi ga človek najraje prespal. Jaz ga seveda nisem. In kot vsakič, je prvo, nujno opravilo, takoj po jutranjem obisku kopalnice, tole:

Sarah Schmidt GIFs - Find & Share on GIPHY

In še dobro, da se držim ustaljenega. Ker je takoj zatem zmanjkalo elektrike in če jaz ne dobim jutranje kave, lahko nastane cel hudič. V smislu tega, recimo:)

Lucille Ball GIFs - Find & Share on GIPHY

Ker je danes pust, se je rutina vsaj malo zasukala in rezultat je bil približno tak:

In tak (v miniaturni različici, se ve:):

http://giphy.com/gifs/ninjas-NhT7AbxIJDUlO

Ta zadnji prav lepo prikaže tudi t.i. AFTER podobo našega bivališča in ker spadam med tiste srečnice, ki večinoma delajo kar doma, se potem, ko poljubim mladiče v slovo, z vsem srcem posvetim temu:

Skeleton GIFs - Find & Share on GIPHY

Za tiste, ki mi zdaj zavidate, ker mi ni treba vsak dan hiteti v službo, NIKAR. Ker pridejo jutra (5 krat na teden, približno), ko bi najraje zaprla vrata za sabo in se vrnila, kaj pa vem … enkrat pač.

No, potem sledi delo, tisto za denar. Računalnik. Telefon. Pa spet računalnik. Kak blog vmes. In obvezna korespodenca z B. In si rečem, okej, not that bad after all. Razen če je res peklenski dan. Potem rabim to:

Prekmalu napoči čas, ko je treba po otroke. Ki ju že malo pogrešam. Običajno in če gre vse po sreči, podkrepljena še z eno kofeinsko dozo, šibam. Če mi je usoda naklonjena, gremo domov tako:

Happy GIFs - Find & Share on GIPHY

Ali pa tako:

Wtf GIFs - Find & Share on GIPHY

No, če sem prav preštela, imam sedem gifov. Pa smo komaj iz šole. V manj kot petih minutah je stanje v hiši tako, kot pred odhodom zjutraj. Kosilo, popoldanska malica ali pa pač quick bite, odvisno za koga. Malo ven, če gre. In naloga. Ja, tu se običajno zatakne in stvar se obrne v This used to be a fanhouse:

A dneva še kar ni konec. In moje stanje: MOMMY NEEDS A DRINK!

Hja, še sreča, da slabo prenašam alkohol:)

Ko končno pade večer in je vse v pižamah ter pripravljeno na spanje:

Reactions GIFs - Find & Share on GIPHY

Aaaah, another day gone by. And I’m still standing:)

Good night y’all!