Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Prvič.

Nekatere naveze so pač preprosto dobra stvar. Ena izmed njih je najino sodelovanje z administatorkam najine daaaaaleč najljubše facebook skupine, ki nosi ravno pravi naslov – Izgubljena v romantičnih knjigah (in sem si ga zdaj jaz drznila malo izposoditi in spremeniti.) Zakaj? Ker skupaj vedno naredimo nekaj dobrega in ker je v skupini ogromno super žensk, nekaj med njimi pa je celo najinih bralk 🙂 In tako je ideja o najinem medsebojnem intervjuvanju dala idejo o tem, da bi naju intervjuvale tudi članice skupine.

Nobenih tematskih omejitev ni bilo, kar me je kar malo zaskrbelo, zdaj, ko si je L izbrala vprašanja, na katera je želela odgovoriti, pa ugotavljam, da je bralke zanimalo veliko tehničnih ali vsaj metodoloških zadev. Predvsem o tem, kako funkcionira avtorski tim B. L. Pride. Kar me niti ne čudi, sploh ko pomislim, kako zapleteno si je to verjetno predstavljati.
Sploh potem ko sem prebrala vprašanja, ki sta jih zapisali Nina in Melinda.

Nina: Mene pa zanima, kako se lahko uskladita, da napišeta skupaj eno knjigo? Ali najprej vsaka svoj del spišeta in pregledata, čigav je boljši? Res zanimivo, da vama uspe. Žal še nisem imela časti, da bi prebrala kakšno vajino knjigo, ker je knjižnice v Celovcu nimajo.
Melinda: Kako vse skupaj poteka? Si okvirno zastavita, o čem bo govorila zgodba? Kdo so glavni junaki? Si razdelita glavne osebe, opis dogodkov?

Ne znam si predstavljati, kako bi potekalo kaj takega. Vsekakor z nekom, ki ima moj karakter (ali še huje, L-jinega :P). Pišem zmeraj jaz. Ko me vmes kaj zažuli (ponavadi, kadar me zaskrbi, da se vleče :)), pošljem napisano L. Običajno s komentarjem v smislu Feel free to insult me in grožnjo, da pričakujem iskrenost.
Verjetno je za razumevanje koncepta najinega sodelovanja potrebno iti preceeej globoko in pošteno nazaj. Bila je prva in edina, ki sem ji poslala prvi del serije BREZmejNO, ki takrat sploh še ni bila serija BREZmejNO, temveč wordov document z delovnim naslovom 365.doc, in absolutno edina, ki bi me v tistem trenutku uspela prepričati, da samo POMISLIM na kaj, kar bi dišalo po javnosti. Ključ do njenega uspeha je tičal v domislici, da bi prevzela prevajanje in bi knjigo izdali v angleškem jeziku, kar se je potem tudi res zgodilo. Vmes je počasi nastala celotna serija, začela je nastajati nova (v angleščini in by me), potem pa se je nekaj v meni vseeno opogumilo.
Pravzaprav so naju opogumili moji sodelavci, ni res, L? Prav zaradi moje službe (delam namreč v osnovni šoli) in precej živahnih scen v seriji se mi je sprva zdela misel na to, da bi za moje pisarije vsi vedeli, nepojmljiva. No, izvedeli tako ali tako so, ker izve se pač vse na tem svetu, in tako sva pristali na literarnem dogodku v romantični vinski kleti, kjer sva pred mojimi sodelavci na veliko razpredali tudi o tistih bolj vročih plateh BREZmejNO. In prav oni so bili tisti, ki so izrazili željo po slovenski izdaji, midve pa pač ne bi bili midve, če se ne bi kar na poti domov odločili, da bi se dalo morda res poskusiti. In sva.
(Moj diskurz ni odgovoril na zastavljena vprašanja, je pa predstavil drobec, enega izmed ovinkov na najini poti, zato naj kar ostane.)
Kako torej vse skupaj poteka? Jaz pišem. L pa žegna. Moralno podpira. Pomaga pri lektoriranju. Prevaja v angleščino. Tako nekako, če stvar poenostavimo in oklestimo do totalne suhoparnosti 🙂

Tina: Kje dobite ideje in navdih za knjige?
Romi Mina: Pride najprej prostor/kraj dogajanja ali osebe/akterji zgodbe?

Če od kod, prihaja navdih iz glasbe. To je res stvar, brez katere se mi zdi nemogoče funkcionirati iz dneva v dan, kaj šele ustvarjati. In prav pri glasbi, ki je izjemno raznolika in se čisto nič ne omejuje na žanre (razen tega, da nekatere apriori izključuje, priznam), se potem rojevajo trenutki. Včasih prostori, včasih pogovori, največkrat najneznatnejše podrobnosti – okej, okej, priznam, tudi kakšna privlačna moška podrobnost kdaj zaide zraven 😉
Sicer pa se zgodi tudi, da se kakšen prizor iz vsakdanjega življenja, dovolj nevsakdanji ali lep, usidra nekam, kjer potem ostane in priplava na površje ter malo pomaga pri pisanju. Res lepa jesen, naprimer, ali pa poletne nevihte. Pa sneg, prav gotovo sneg. Ko zdaj tako razmišljam o tem, vidim, da je navdih pravzaprav povsod. Hvala bogu!

Nina Č.: Kako se odločita za okvirno vsebino knjige?
Urša: Kako se odločita, kako zaključiti zgodbo? Ker mene moti, ker imajo nekatere zgodbe tako čuden konec.
Maja: Koliko časa rabita, da sestavita zgodbo, da vse te ideje iz glave spravita v knjigo?

Potem ko pridejo trenutki, začnejo počasi nastajati tudi osebe, ki – pa naj to zveni še tako čudno – živijo svoje življenje povsem neodvisno od mojih idej. Prav zato se doslej še nikoli ni obneslo načrtovanje scen, delanje ali pa celo zapisovanje osnutkov ali kaj podobnega in zato tega ne počnem. Če je ideja dovolj dobra, da je vredna pristati v knjigi, si jo bom zapomnila – to je nekako moj credo, kar se tiče (ne)organiziranosti pisanja.
Konec je edina stvar, za katero vem, kako mora izpasti. Vem torej, kdo so osrednje osebe, poznam jih v smešne detajle, ki se zdijo povsem resnični, in vem kako se bo zgodba končala. Čisto mogoče (ali pa celo bolj verjetno) se tudi moji konci zdijo marsikomu čudni, meni pa so taki všeč. Razumem ljudi, ki hočejo zmeraj zaključek, ali pa (celo) tiste, ki hočejo, da se vse zgodbe srečno končajo, jaz pa imam rada odprte, take, ki tudi v sreči vsaj dopuščajo, če ne že vsiljujejo dvom. Menim, da je to stvar okusa, pogleda na svet in na odnose med ljudmi. Moji so takšni, kakršni so, in kar všeč mi je tako.

Po vsem, kar sem pravkar sklepetala, je očitno, da pri meni ni obdobja, ko zgodba nastaja, pa obdobja, ko se zgodba zapisuje … Pri meni to nastaja bolj ali manj hkrati. Edina izjema je dejstvo, da so nekateri prizori živi že veliko pred idejo o zgodbi, a to menda ne šteje, ne?

Tanja: Kako naporen je proces spravljanje ideje na papir/računalnik?
Nina Š.: Kako dolgo nastaja vajina knjiga od same ideje preko pisanja in potem končne izdaje?
Sabina: Kaj vaju motivira, da kljub kakšni pisateljski blokadi ne obupata?
Sonja: Moje vprašanje … Saj vem, da je naporno … pa včasih blokada… Prejšnja serija o Adamu mi je bila nesramno dobra … imela je vse kar potrebuje dobra knjiga. Vprašanje pa je, ali si že prej zamislita, kako bodo izgledali liki v knjigi? So to mogoče obrazi iz vsakdanjega življenja ali pa domišljija kar podivja?
Irma: Kateri del v vajinih knjigah je bilo najtežje napisati? Koliko časa na dan porabita za pisanje? Katera je vajina najljubša knjiga oz. pisatelj/-ica? Kako se odločita za imena vajinih junakov? Ali vaju proces pisanja izčrpa ali navda z energijo? In nazadnje: ali imata kakšno knjigo, ki je ne moreta dokončati in kar ‘sedi’ tam in čaka?

Huh, v tem sklopu vprašanj (mmg, vprašanja sem si drznila sama združiti glede na prevladujočo temo. Res ne bi hotela dolgočasiti z vedno enimi in istimi odgovori. Že tako ali tako moje osrednje osebe preveč seksajo in s tem dolgočasijo bralke ;)) najbolj izstopa vprašanje o tem, kako o(ne)srečujoče je pisanje.
Zame je pisanje ena izmed najboljših stvari, kar jih je. Pišem samo in izključno zato, ker v tem strašno uživam. In samo takrat, ko mi je. Zato blokade ne poznam. Pri pisanju me sicer blokirajo službene in družinske obveznosti, a menda tovrstne blokade niso tiste, ki jih imajo ljudje v mislih, ko govorijo o pisanju. Ne znam si predstavljati, kako zoprno bi bilo pisati na silo! V takem primeru verjetno človek res potrebuje osnutek, ki ga potem pač realizira po svojih najboljših verbalnih močeh, a meni ni do tega. Najbrž zato, ker me nihče ne gnjavi, da moram pisati (ampak verjetno kvečjemu koga mika, da bi gnjavil v nasprotno smer). Ni rokov, ni obveznosti, ni pritiskov. Edina, ki pritiska name, sem jaz 😀 Pa še to ne preveč pogosto.
Ker je torej pisanje samo po sebi eno samo božansko veselje :), je verjetno vprašanje, kaj je bilo pa vendarle najtežje napisati, naslednje, ki se zastavi.
Razen scen, ki so (ali še bodo) zlomile nekoga iz mojega namišljenega sveta, mi je najtežje napisati konec. Ker je pač konec in se meni vselej zdi, da sem tik pred velikansko izgubo. V resnici mi namreč ni pomembno število napisanih, izdanih, končanih … knjig. Jaz bi pisala. Najraje eno samo dolgo neskončno zgodbo. Živela bi v njej, ko bi mi bilo do tega, in se vračala po mili volji.

A življenje pač ni tako zelo pravljično in knjigo, tako kot vse ostalo, je potrebno prej ali slej končati. Ena B. L. Pride knjiga ‘traja’ … kaj pa vem, kako dolgo traja celoten proces. Verjetno kakšno leto. Ali pa dva meseca, če je stvar tako hitra in kratka, kot je bila Zgodba o Margot in Ulfu 🙂 (L sploh ni vedela, da nastaja! Je dobila kratko obdobje malo sitne tišine in potem tekst v branje in naslovnico v presojo. Vem. Z mano zna biti zoprno.)

Margot in Ulf sta se zgodila zelo na hitro. Ideja, da bi napisala remake klasične pravljice me je prešinila kar tako, klepet s prijateljico pa mi je dal misliti o Rdečki, kot ji pravi ona. In je bilo to to. Margot je dobila ime po mini raziskavi o izvirnem imenu junakinje in manjši modifikaciji, Ulf pa – jasno kot beli dan, verjetno – ker pomeni volk.
Tudi sicer imena v knjigah B. L. Pride običajno nosijo globlje pomene, čeprav pogosto take, ki jih poznam samo jaz. Najljubši mi je gotovo priimek Tichy, ki nosi v sebi zgodbo, večjo in bolj nenavadno, kot sploh znam razumeti. Vem, da dolgovezim, ampak jo vseeno moram povedati. L, mirne duše jo preskoči, ker si jo slišala že tisočkrat.
Po zapletu po operaciji, ki me je usekala kot posledica raka materničnega vratu (Otroka sta bila stara 2 in 5 let, mmg. Krasno je bilo, res.), sem morala še kakšnih štirinajst dni preživeti v bolnišnici. V moji sobi je bila tudi gospa s tem priimkom in njen odnos z možem mi je bil nekaj najlepšega, kar si zna človek predstavljati (Evoo, se že malo cmerim. Res sta bila neverjetna.).
Ko sem bila že doma, sem začela pisati BREZmejNO in si izposodila priimek (predvsem za gospo Tichy) ter potem o tem povedala L. Ne spomnim se več, koliko časa je preteklo, ko me L nekega dne pokliče in mi pove, da je videla osmrtnico. Ga. Tichy je umrla. Ne tako dolgo za tem sem bila na pokopališču. Prebiram imena na nagrobnikih, ker to ljudje menda pač počnemo, in zagledam prav njen grob! In ko veliko kasneje, na predstavitvi Kaosa, povem to zgodbo, me po predstavitvi ustavi moja sestrična, farmacevtka, h kateri je gospod, mož moje bolniške ‘cimre’ zmeraj hodil po zdravila zanjo. Prepoznala je priimek, seveda. In način, kako je govoril o njej. (RES RES sta bila neverjetna.)

Čas, da se vrnem k vprašanjem, kaj? In knjigam. In osebam. Sonja je vprašala, če so opisi oseb skladni s kom resničnim. Vračam vprašanje. Kako pa izgledajo? Kako izgleda Adam? In kako Mila? Moja dva sta povsem drugačna od tistih, o katerih bo v svojih vprašanjih govorila L. Mila namreč ni opisana niti z besedo. Ničesar ne vemo. Je blond? Črna? Rjava? Vemo, da si barva obrvi in da ima, tako kot me (ali pa vsaj jaz) malo celulita. Kaj pa Alex? Ima telo adrenalinca. Hja. Moj adrenalinec je precej drugačen od tistega, ki si ga predstavlja L. Ooooo ja, moja domišljija je bezljala, to je res. Upam, da je bezljala tudi domišljija bralk :)No, za Margot vemo, da je modrooka črnolaska, to pa res. Menda je kar izjema zaradi tega.
Poleg tega pa je Margot tudi ena izmed mojih najljubših junakinj ever – Kraljica Margot, se razume 🙂 In najljubša knjiga? Povest o Viga Ljotu in Vigdis. Že sto let približno.
Med mojimi mojimi pa je zelo visoko med junakinjami tudi Deirdre. Deirdre Dubh. Osrednji ženski lik v seriji The Farthest Islands Series. Doslej samo v angleščini, pa še to samo prvi del, King of Fools. Že od pomladi 2016 je napisan tudi drugi del, ki čaka na svoj trenutek, čeprav si v tem hipu nisem čisto na jasnem, kaj naj bi ta trenutek bil. Se mi vse bolj dozdeva, da tudi prevod v slovenščino, čeprav se po knjigi, ki jo pišem zdaj, lotim tretjega dela TFIS najverjetneje v angleščini. To je serija, ki je daleč od tega, da je ne bi mogla napisati – bolj se mi zdi, da je imela to nesrečo, da sem se je lotila v angleščini, zdaj pa smo se skoncentrirali na slovenske izdaje. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Janja: Zakaj ravno ta žanr, ki ni ravno za vsakega bralca? Marsikdo ne bere te zvrsti. Sta šli na vse ali nič?

Na vse ali nič? Ja, verjetno sva res. Oziroma bolj na nič, ker iskreno povedano res nisva imeli nekih pričakovanj. Kar je sicer super. Veseli sva vsakega bralca, vsake prijazne besede.
Vendar sva žanrsko precej neopredeljeni, se mi zdi. Po paranormalni ali fantazijski romantični seriji je prišla pravljica, sledi nekaj povsem down to earth, TFIS serija, o kateri sem govorila malo prej, pa je še veliko bolj fantazijska kot BREZmejNO. Jaz si želim blpride žanr – žanr, kjer so žanri postranskega pomena, slog in zgodba pa v ospredju.

Mateja: Koliko cca. je avtobiografskega? 😉 Če kaj …

Kako frajersko bi bilo reči, da je avtobiografskega veliko! Pa ni. Sploh ne. Vsaj ne, kar se tiče dogodkov samih po sebi. Je pa res, da je ogromno ogromno vseh prepričanj, izraženih v najinih delih, izjemno avtobiografskih – pa čeprav v resnici z ogromno sarkazma. V NEzaSLIŠaNO, naprimer, je ena izmed oseb natančna kopija vsega, kar bi me pri moškem najbolj odbijalo. Skupek vse moške ogabe je dobil ime Seth in ja, priznam, dala sem si duška, čeprav izkušnje s tovrstnimi moškimi (hvala, večnost) nisem imela nikdar.

 Tako, pa smo pri koncu. Malo preveč sem se razpisala, ampak zdaj je, kar je. Upam, da sem odgovorila na vsa vprašanja, ki so mi pripadla po ključu L-jine volje, in da nisem česa izpustila. HVALA vsem, ki ste se oglasile, postavile vprašanje ali dve ter KADARKOLI izrekle le besedo podpore!

Hvala za branje in sanje!

B.

P. S.: Dodajam komad, ki je ena izmed mojih trenutnih inspiracij. In tekst, seveda. Brez teksta ni nič 😀 

When did we lose our way?
Easier to let it go
So many, can’t tell anybody
Harder to let you know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

How do I make you stay?
When it’s easier to let you go
Nobody know what we know about it
No one needs to know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

When you love to your limit
You gave all you’re given
Who you gonna pray to when you’re there
Will you find out that there ain’t no other love
No other love for you

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

Oh, when you think about it
Do you remember me?
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

 

 

 

(Od)rešena? O, ja. Vsaj do naslednjič.

Ker sem čisto zabluzila z izzivom, ki se mi je sicer zdel neskončno zabaven, vsaj ena od vaju (no, ti, A, po tisti moji objavi zadnjič verjetno tudi) pa ve, da je na mojem seznamu zabavnih reči skoraj preveč tveganih in potencialno nesramnih, sem si prav oddahnila, ko je B dala novo pobudo. Malo drugačno. In predvsem bolj premišljeno. Če se gremo opis in oris običajnega dne, sem jaz definitivno strokovnjakinja. Ker bolj običajnega ni. In to je, priznam, naravnost strašljivo. Pa gremo.

Slabo prespani noči (če je bila spet preklemanska luna, ne vem, ker se mi ne ljubi preveriti:), ki ni imela nobene zveze s tem:

http://giphy.com/gifs/sleep-rc6a09RmlO156

sledi zgooodnje jutro, ki bi ga človek najraje prespal. Jaz ga seveda nisem. In kot vsakič, je prvo, nujno opravilo, takoj po jutranjem obisku kopalnice, tole:

Sarah Schmidt GIFs - Find & Share on GIPHY

In še dobro, da se držim ustaljenega. Ker je takoj zatem zmanjkalo elektrike in če jaz ne dobim jutranje kave, lahko nastane cel hudič. V smislu tega, recimo:)

Lucille Ball GIFs - Find & Share on GIPHY

Ker je danes pust, se je rutina vsaj malo zasukala in rezultat je bil približno tak:

In tak (v miniaturni različici, se ve:):

http://giphy.com/gifs/ninjas-NhT7AbxIJDUlO

Ta zadnji prav lepo prikaže tudi t.i. AFTER podobo našega bivališča in ker spadam med tiste srečnice, ki večinoma delajo kar doma, se potem, ko poljubim mladiče v slovo, z vsem srcem posvetim temu:

Skeleton GIFs - Find & Share on GIPHY

Za tiste, ki mi zdaj zavidate, ker mi ni treba vsak dan hiteti v službo, NIKAR. Ker pridejo jutra (5 krat na teden, približno), ko bi najraje zaprla vrata za sabo in se vrnila, kaj pa vem … enkrat pač.

No, potem sledi delo, tisto za denar. Računalnik. Telefon. Pa spet računalnik. Kak blog vmes. In obvezna korespodenca z B. In si rečem, okej, not that bad after all. Razen če je res peklenski dan. Potem rabim to:

Prekmalu napoči čas, ko je treba po otroke. Ki ju že malo pogrešam. Običajno in če gre vse po sreči, podkrepljena še z eno kofeinsko dozo, šibam. Če mi je usoda naklonjena, gremo domov tako:

Happy GIFs - Find & Share on GIPHY

Ali pa tako:

Wtf GIFs - Find & Share on GIPHY

No, če sem prav preštela, imam sedem gifov. Pa smo komaj iz šole. V manj kot petih minutah je stanje v hiši tako, kot pred odhodom zjutraj. Kosilo, popoldanska malica ali pa pač quick bite, odvisno za koga. Malo ven, če gre. In naloga. Ja, tu se običajno zatakne in stvar se obrne v This used to be a fanhouse:

A dneva še kar ni konec. In moje stanje: MOMMY NEEDS A DRINK!

Hja, še sreča, da slabo prenašam alkohol:)

Ko končno pade večer in je vse v pižamah ter pripravljeno na spanje:

Reactions GIFs - Find & Share on GIPHY

Aaaah, another day gone by. And I’m still standing:)

Good night y’all!

Moje maslo

Pa si me res spravila v godljo, B. V takšno tapravo, gosto in lepljivo. Rešuje me le dejstvo, da sem že pred časom prebrala knjigo z naslovom Ti povem zgodbo? (G. Bucay … Kar vidim te, kako bi zavijala z očmi ob vseh terapevtskih vrsticah, ki se nizajo stran za stranjo), v kateri sem naletela na zgodbo o žabici, ki je padla v mleko in brcala tako dolgo, dokler ni le-to postalo maslo, iz katerega se je lahko rešila. Vidiš, nocoj bom tudi jaz žabica in brcala bom do zadnjega diha, zavzeto in morda histerično, dokler ne bo moje maslo trdo kot tisto pri šolski malici. Ne samo da sprejmem izziv, dodajam mu nadgradnjo. Vse pesmi, ki jih bom vključila, bodo slovenske. Naj se igra začne!

Tvoji pogoji seveda predstavljajo manjšo težavo. Zadnjih nekaj mesecev so moji povprečni dnevi nadpovprečno dolgočasni in me je resno zaskrbelo, kam naj stlačim teh nesrečnih sedem gifov, ko pa dva povesta vse.

 

 

Na srečo so vmes kakšni dobri dnevi, takšni, ki mi občasno dajo malo zagona. Kakšna ura spanja več, kakšna ura kričanja manj, morda celo mlačno kosilo namesto hladnega. Odločila sem se za današnji dan.

Imaš prav, vstajam zgodaj. Nekje med pol peto in pol sedmo. Seveda pogosteje prvo kot drugo. Danes celo nekje vmes, ob pol šestih.

 

Bujenje pa se občuti nekako tako …

 

Ker sem na svet spravila pomanjšano verzijo sebe, nobena prav dolgo ne zdrži v stanovanju, pa še vreme je mamljivo.

 

Potem pa ura naznani meni izjemno neljubi čas: kosilo.

 

Kadar sva sami, se s kuhanjem ne obremenjujem preveč. Temu primeren je menda tudi okus.

 

Vsak popoldan namenim uro časa svojim trem grivastim “otrokom”. Ob slabih dneh je ta ura vredna zlata. Tukaj izjemoma objavljam sliko, čeprav bom s tem prekršila pravila izziva. Ampak resnično je pravšnja za današnji dan.

 

Ko pade noč in dete končno zapre oči, pa si mama poje …

… in piše blog. 🙂

(Od)rešena? By B? Nemogoče.

V zadnjem blogu sem omenila grožnjo, s katero je L nekaj opletala nedolgo nazaj – obetal se mi je izziv velerazežnosti. Obračun glasbenih gigantov in šopirjenje s karseda izvirnimi youtube linki, ampak je že tako, da kdor prvi pride, prvi melje. In kdor se navsezadnje opogumi, spomni prvi, kdor prvi najde čas (ali pa se mu preprosto prvemu zmeša), da pač prvi nalogo.

Nikar se ne kremži, L 🙂 Boš videla, da je tudi moja naloga zabavna. Lahko si boš dala duška in se po mili volji norčevala iz sebe, svojih bližnjih ali daljnih, iz mene, sveta, življenja, smrti, pisanja, domačih nalog in še česa. Poleg tega pa sem v godljo zadnjič spravila še ubogo A in jo izzvala z izzivom, ki je bil namenjen meni, zato je edino prav, da prevzamem iniciativo in te odrešim muk. Ne verjameš? Dvomiš? 

Hja, šment 😛 Si torej pripravljena na svojo naslednjo veliko nalogo? Si? Pa ti, A? Ker velja tudi zate!

Svoj povprečen dan predstavi z gifi in NASLOVI komadov. (Mmg, gifi delujejo najbolj psihotično in bodo za povprečen dan ravno pravšnji, se mi zdi 😀 Poleg tega jih nikoli ne uporabljamo v naših blogih, ni res? No, čas je, da to popravimo!)

Če pomisliš, da zgodaj vstajamo, je kakšnih sedem gifov s komentarji skoraj spodnja meja ustvarjalnosti, se mi zdi. Sicer pa, kar se mene tiče:

Moj današnji dan pa bi bil približno takšen:

Ponedeljek je. Pa ne katerikoli ponedeljek, ampak ponedeljek po počitnicah. Sladek, kratek teden dolce far niente se zaključuje s številnimi oblikami krutosti – jutranji sestanek, na katerega sem med dolce far ninente pozabila in ga uspela zato malo zamuditi, sedem ur pouka s približno sedemdesetimi dušami, podaljšek in sestanek ob petih. Vmes pa nič domov. Kako je enim lepo …

                                         

Pot v službo. Fast car. Po omejitvah, itak 😀

                                         

Učiteljska. Prej ali slej se moraš tega naučiti, verjetno. Jaz se še nisem, ker je naivnost moja najznačilnejša lastnost. Počasno učenje pa tudi 🙂

Pa še ena klišejska. Brez te ni glasbene misli na šolo.

Hungry. God, give me food.

Po celodnevnem delu mora biti vsak sestanek malo tak. Razen blpride sestanek, se ve 🙂

Pot domov. Fast car. Omejitve? Hja …

Ooooo ja. Doma. In naenkrat se ti zdi svet bolj na All you need is love. In čim manj domačih nalog, se razume 😀

Bo šlo, punci? Ne pozabita na gife! In ne zdaj mrzlično, kontrol-frikišno razmišljat, kakšen je tvoj povprečni dan, L!

Top 10. Drugič. Zadnjič?

Okej, priznam: moja domislica, da bi za teboj enako nalogo opravila še jaz, je bila ena velika neumnost. Zakaj? Ker si mi večino komadov maznila pred nosom! Tebi se to ne zdi nič čudnega, ker veš, kakšni sva, za vse ostale pa statistični podatek, ki se je pripravil na linč, začudenje ali vsaj konkreten dvom: od desetih komadov si mi jih speljala SEDEM! Meni se to zdi ogromno. Sploh ko pomisliš, da so štirje od teh iz prve skupine, ki je bila najbolj osebna …
In ker si me po moji pritožbi v zvezi s tem prijazno opomnila, da se ne smemo podvajati (ne vem, kdo je to rekel?!?!?), se pač ne bomo podvajali.
Tu so torej moji komadi:

1. Hm … komad, ki sem ga postavila na prvo mesto, pa ne sodi dejansko na prvo mesto. Sodi pa med ene izmed najbolj zanimivih, izdajalskih spominov, kar jih je. O Asking Alexandria sem blognila nekaj malega že pred časom, zdaj pa dodajam samo to: prvi teden aprila 2016, ko se konča obdobje. In tisti Don’t pray for me je takrat svetovno pasal zraven.

2. Oooooh, Leonard. Tu si me res boleče zafrknila. Ampak imam na zalogi še enega silno pomembnega, ki gre zelo lepo sicer tudi v drugo kategorijo (Konec, BREZmejNO). Sicer pa članek o Cohenu in Alexandria Lost ter moj nedokončani magistrski študij. Juuuuj …

3. Ker si ruknila moj viski, bi izbrala Master of Puppets, ampak ta pa odpira eno celo novo asociacijo. Enega izmed odličnih trenutkov, ki se zgodijo, ko ne pričakuješ ničesar posebnega. Na primer ko greš iz službe in te na cesti ustavi tip, ti proda cd in te prav zabavno zapeca (itak zato, da ti proda že omenjeni cd), ti pa, v pričakovanju neke bedne glasbe padeš na rit, ko stvar dejansko poslušaš.
O, ja, ta komad bi moral biti v trailerju za Kaos. Ampak trailerja za Kaos nimamo. Imamo pa komad.
(kakih 150 min kasneje …)
Ne moreš verjet!!! Komada ni več. Na youtubu. Bend se je preimenoval, mojega komada pa ni več! Sem neskončno zgrožena. Mater. Saj ne morem verjet. Preimenovali so se. In to je to.
Minuta tišine in obljuba, da se NIKOLI ne preimenujeva! Eh … Najraje bi preskočila tretji komad. Hotela sem te presenetit in ti poslat blog še danes, pa ni šans, ker sem zdaj porabila ful časa za iskanje komada, ki GA NI VEČ. Mater. Spat grem. Jutri nadaljujem.
(še kako noč in drobiž kasneje …)
Pa sem spet nazaj. Medtem iz najinih neskončnih korespondenc izbrskala link, ki sem ti ga takrat poslala, in videoposnetek dejansko ni na voljo. Tako da menda ni druge, kot da se sprijaznim. Mi je pa ta kolobocija zdaj dala konkretno misliti – bend se je preimenoval, pubeci so se pobarvali (ahahahahah), imajo kaka 2 milijona več ogledov na komad kot so jih imeli prej. I say good for them. Ampak po drugi strani pa je prav žalostno, ni res? Ko pomisliš, da je bil enkrat nekdo tako fasciniran nad tvojim komadom (oz. kakršnimkoli delom že pač), ti pa si se bil pripravljen prodati za malo boljše stanje, ki je še zmeraj svetlobna leta oddaljeno od svetovne slave in globalnega oboževanja.
Anyways, pa naj bo Master of Puppets. In zraven vseeno I remember you in a cold winter … as I was going straight to hell …

4. Ja, pri štirki se očitno začne malo komplicirat. Tvoja je bila One Republic, ki jo jaz hranim za BREZmejNO sklop, pa bom preskočila na Lano. Ride, ki si mi jo dala v en rojstnodnevni blog. In ena izmed tistih, ko te prešine, da bo odslej vse drugače.
P.S.: Too late je definitivno tudi moj komad, mmg. Ja, ko si ti pričakovala S in sem jaz imela že malo E. Sweet …

5. Kot zadnja pa ena izmed najnovejših. Eden izmed redkih primerov, ko me zborovsko petje ne ubije. Hey, baby, don’t you think I may be older? 😀 Kar me je pravkar spomnilo na Georga Michaela, ki bi si tudi zaslužil biti tu. Sploh album, ki sva ga z D preposlušala še in še.
Listen to the rain pa ima toliko momentov, ki bi jih dala v film, ki ga ne bom nikoli posnela, da je prav fascinantno, in mora biti številka pet. It is a tribute to what will never come through.

6. Če si ti vključila v sklop komadov, ki te spominjajo na BREZmejNO (predvidevam, da na Slo), Closer, bom tudi jaz enega od najinih KOL. Za tiho, vztrajno borbo med ljudmi in nikoli povsem razvozljano Hug your bones and skin :D. Pick up truck gre v Zlom, pa še malo bolj mogoče v Konec. Scena v Klanu, pri tistem mučnem skupnem obroku, ko si nasproti sedita M in A.

7. Že napovedani One Republic. Sla in Alex pod napuščem. My baby 🙂
Za filing. Za spomine:

Kakor hitro je Mila stopila na pločnik, so se fordova vrata odprla in Alex je v nekaj korakih dosegel vhodna vrata, kjer se je stisnil pod napušč in jo tako pričakal.
Ni ji bilo do vljudnosti in metanja peska v oči.
»Alex, kaj delaš tu?« je nejevoljno pogledala izpod dežnika.
»Ne vem,« je priznal. »Hotel sem te videti. Videti, kdaj boš prišla domov.« Mila je dvignila obrvi.
»Čakal sem te pred knjižnico. Pred mojim nosom te je odpeljal.«
»To je tudi on opazil,« je pripomnila in videla, kako je zardel. Odločila se je, da bo molčala. Vsako njeno besedo je izkoristil za iztočnico.
»Kam te je peljal? Očitno ni ostalo samo pri ogledu stanovanja,« je pripomnil in očitek jo je zbodel, ker je jasno namigoval na laž.
»Včasih se stvari ne odvijajo po načrtih,« je odrezala.
»Meni tega ni treba govoriti,« je odrezal nazaj.
»Še dobro, da se tvoji načrti sfižijo.«
»Priznam, za nekatere to velja. Ne pa za vse, Mila,« je stopil bliže k njej. Še vedno je računal na svojo privlačnost.
»Alex, nikar. In naj ti ne pade na pamet, da bi ponovil tisti svoj izpad od zadnjič. Nikoli več si tega ne privošči.«
Vedel je, o čem govori, in sklonil glavo.
»Vem, oprosti. Saj veš, da mi to ni podobno. Ampak to tvoje zavračanje me spravlja ob pamet.«
Njuni pogovori so bili nesmiselni. Njegova vztrajnost je bila nesmiselna.
Z vso resnostjo in odločnostjo, ki ju je bila zmožna, ga je pogledala in hkrati mirno prosila:
»Alex, prosim, prosim, nehajva s tem. Pusti me, da grem naprej. Saj veš, prepričana sem, da veš, da ne bova nikoli več skupaj.«
»Samo to mi povej, če si zdaj z njim.«
Ko bi le sama vedela, je pomislila. »Jaz si želim, da bi bila,« je rekla. Zravnal se je. Očitno tega odgovora ni pričakoval.
»Pa on?« je tvegal.
»Mislim, da si želi isto.«
»In kje je zdaj? Zakaj ni s teboj?«
»Čaka, da greš. Da opraviš tisto, zaradi česar si prišel.«
Grenko se je zasmejal. »Mila, prišel sem zato, da te dobim nazaj.«
»Saj to mu je jasno,« je odvrnila.
»In zakaj potem samo čaka?«
»Verjetno zato, ker ve,« je pogledala stran.
»Kaj ve?«
»Da ti ne bo uspelo,« je tiho, skoraj pretiho povedala. Obema.
Alex je še nekaj trenutkov stal, potem pa se je obrnil in šel. Gledala je za njim, ko je v nalivu stekel proti avtu in se odpeljal, prehitro in preveč zaletavo, da ne bi vedela, kako ga je prizadela. Tokrat zares. Ko po dolgem času ni hotela biti groba, ga je udarila premočno, da si tega ne bi očitala. Meseci hudobije in besednih dvobojev niso bili nič v primerjavi s tem. V resnici je največ bolečine.

8. Trije komadi za knjižno glasbo so totalna neumnost, mmg. Cel album za Margot bom zdaj izpustila. Komade iz trailerjev. Ampak ne gre pozabiti na King of Fools. In na naslednjega. Na Luka, Quinlana in Deirdre. 30 seconds to Mars.

9. in 10. Ja, to pa je tudi hec. Prvi komad, ki me spominja nate, je Do I Wanna Know? Zabaven, najin, čeprav še s kupom drugih asociacij 🙂 Definitivno eden izmed tistih, ki ga ne morem slišat, ne da bi se spomnila nate. Ampak to šele par let. Drugi pa je že prastar. Funky Cold Medina. Štuk. In spomnim se, katere čevlje si imela obute 😀 😀 😀 Kar je zame nekaj izrednega 😀

No, evo, zdaj bi pa šla plesat!

To je torej boleče skrčen nabor komadov po mojih kriterijih. Ker pa si za naslednjo nalogo zadolžena ti in ker vem, kaj bo, ker si mi z njo že grozila, potem pa pozabila, predlagam majčkeno modifikacijo – k naslednjemu izzivu vabim še A. LektorcA, če si upaš, se nama na pustni torek pridruži, ker ti je naslednji izziv pisan na kožo 😛

Tako, zdaj pa grem brskat po youtubu. Not over and definitely not out!

Top lista. Prvič.

Če se na govori.se sprašujejo, kaj je povzročilo ta najin blogerski desant, naj povem, da blokada vsekakor ne. Če pa se kdorkoli morda sprašuje, zakaj L spet mečka z odgovorom … Hja, (vsaj) tokrat nisem bila kriva jaz, ampak izpad interneta. Ki ga kar ni in ni hotelo biti konec. Čisto mogoče je to bila intervencija od zgoraj (ali pa spodaj, kdo bi vedel:), ki bi naj preprečila čustveni izliv ali dva, AMPAK jaz se ne dam. Nikoli. Pa če bom morala tale glasbeno-izpovedni prispevek pribiti na vse oglasne deske tega sveta. Ker se ne spomnim prav, kakšen je bil vrstni red B novega izziva, bom začela po svoje. To sicer tako ali tako najraje počnem. Če se ne motim, bi morala objaviti pet komadov, ki so tako ali drugače zaznamovali pet dogodkov, obdobij ali trenutkov, ki jih vlačim za seboj in ji nikoli ne bi hotela pozabiti. Pa gremo. V (kakopak) naključnem vrstnem redu:

  1. Wonderful life se mi je po glavi (pa še kje) rolal par let nazaj. Predvsem na poti domov z dopusta, ko me je na vsem lepem prešinilo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. In res ni bilo.

  1. Secret life (ja, same življenjske:), eden najbolj skrivnostnih, najlepših in žal nikoli v živo slišanih komadov, ki ga poznam že od pamtiveka, pravzaprav še iz časov, ko se še (hb) nisem zavedala, koliko resnice je v njem. Vsekakor na moji top 5 listi pa tudi na top 3 bi čisto lepo šla.

Joj, zdaj pa se že mučim. Pri prejšnjih dveh, ki sta bila pač prva stvar, ki mi je zletela z glave, se mi je zdelo, da imam še ful manevrskega prostora, ampak tu pa se zatakne. Pet je absolutno premajhna številka.

  1. Metallica naj bo tretji. Tu bom morala biti skopa, ker moj selektivni spomin rad radira in dela samopopravke, ki imajo bolj malo opraviti z resničnim. Renault, 18 ali 19, ampak vsekakor ne več kot 20:D, očala za nočno vožnjo (baje) in nekaj, kar je do danes ostalo nekje vmes.

  1. Too late je bil tik pred rojstvom našega S in verjetno ni presenetljivo, da ga nujno povezujem s pričakovanjem, z neko mešanico obupnega strahu in neskončnega veselja, pa seveda z oteklimi gležnji in skrajno vprašljivimi brezmesnimi obroki.

O jebela, sem že pri zadnjem?? Here goes nothing …

  1. Itak da Siddharta, jeez, komad, ki me vedno znova zmrazi do norosti. S spomini pa spet na morju, kaj pa. Korčula. Moj najljubši otok v Jadranu. Osamljen kotiček čiste uživancije. Nikjer nikogar. Morje, da se ga dotakneš, če se samo malo bolj skloniš čez balkon. Oooh yes.

Okej, gremo na tri, ki so noro povezani z Brezmejno in mojim all time favoritom ali dvema, pa še s čim iz tvojega opusa:

  1. Vem, ponavljam se, ampak ta komad pove vse, kar se sicer ne da. Popolna ilustracija vsega, groze, lepote, krutosti in ljubezni. Da strasti sploh ne omenjam. Closer.

2. No, ena Lana mora biti. Izbrala tole, čeprav jih je veliko več. Walked into the room you know you made my eyes burn …

In zdaj naj končam ali kaj??

3. No, pa bom. Z enim popravkom in enim dodatkom. Torej, ne ena Lana, dve. In še enkrat KOL za vse tiste ljubezni na drugi pogled.

Evo, in za konec še dva, ki me spominjata na tebe:

  1. Creep, brez sence dvoma. Samo to bom rekla: running in circles. Ampak tokrat malo drugače.

  1. In ta. Komentar menda ni potreben.

Se mi zdi, da si hotela sodelovati? Evo, oder je tvoj;)

Ko smo že pri glasbi …

Sprašuješ, kaj pa zdaj. Zdaj, L, je čas za novo rundo. Ne vprašanj, sicer, ker bi se bilo neumno kar naprej ponavljati. Naj bo ta druga pošiljka silno nepotrebnih, a vseeno zanimivih insightov, ki spravljajo v smeh vsaj dve osebi (itak naju, se ve, malo pa tudi A, ker sem včeraj nekaj kapitalno zaštrikala :D), malo drugačna, pa vseeno tipična in simpatična obema polovicama B. L. Pride. Mogoče celo malo težja. Ampak ne zato, ker bi bilo potrebno rovariti po najzakotnejših globinah duše, temveč zato, ker bo potrebno malo več razmisleka. Bodimo iskreni – vprašanja, ki sva si jih zastavili v prvem krogu, so bila zabavna in žleht, a z odgovori se nisva nič kaj namučili, ni res? Ker midve zelo radi duhovičiva (kar zdaj nevarno diši po enem izmed mojih odgovorov iz prvega intervjuja …) in pleteničiva in pisariva in sanjariva in je zato odgovarjanje na vprašanja naravno stanje blebetavega uma 😀

Zatorej, draga moja, imam zate nalogo. Ne, ni timska, zato nikar ne skrbi. In ja, malo praskanja po globinah bo izvedbi izredno dobro delo. Zadnje vprašanje, na katerega si danes odgovarjala, je bilo povezano z glasbo. Niti najmanj me ni presenetilo, da so se v odgovoru znašli KOL, vem pa, da izbor vseeno ni bil povsem preprost. Ker pri tebi (tako kot pri meni) ima vsako znatnejše dejanje, vsak pomenljivejši pogled, vsak spomin in vsaka vožnja v avtu – tudi če samo do trgovine in nazaj – glasbeno podlago. Naloga se tako kar sama ponuja:

Predstavi pet komadov, ki te spominjajo na nekaj, česar se je vredno spominjati, tri komade, ki te spominjajo na BREZmejNO, in dva komada, ob katerih pomisliš – NAME 😀 


Se razume, da tako jaz kot najini fiktivni bralci ter tisti eden ali dva naključna pričakujemo komentarje, ne potrebujemo pa posebej umazanih podrobnosti, če jih ne želiš deliti (But feel free to do so, of course.). Lahko namesto BREZmejNO izbereš tudi Margot ali NEzaSLIŠaNO, ampak predvidevam, da boš ostala nekje pri Adamu 😀 Dodatek k navodilu bi bil še ta, da se lahko stvari med seboj pokrivajo, števila komadov pa ne znižuj. Že itak si me menda usekala za eno vprašanje pri prejšnjem intervjuju, ampak ne bomo zdaj cepili dlak – raje se zahvalimo tistim, ki so nam dajali šuse pri matematiki na gimnaziji in se očitno niso prepričali, če znamo šteti do 10 😀

To je to, my dear … Set youtube on fire 😀

P. S.: Saj ne, da zdaj mečkam in prirejam pravila igre, AMPAK – jaz bi tudi imela tako igro. Just sayin’

P. P. S.: Današnji glasbeni izbor je moje najnovejše odkritje in noro dobra 😉

Masko dol? Why the hell not?!

No, evo, uspešno si opravila svoj del intervjuja. Čestitam! Bila si tako zvita in izmuzljivo predrzna (ali pa predrzno izmuzljiva?) kot vedno. In takoj zatem si me začela najedati, kdaj mislim odgovoriti. Kot vedno. Btw, tu, v zadnjem oz. predzadnjem stavku se skriva namig, ki sumljivo trmasto sili k enemu izmed tvojih vprašanj. Zato zdaj, preden me poldne spravi za štedilnik, ki je do tega trenutka skuhal tri kave in en res brzinski zajtrk za dva, hitim in mrzlično razmišljam, kako se izogniti ledeni gori, ki se mi prav zlobno nasmiha izza tvojega izziva (mater, koliko z-jev:).

Pa gremo kar od začetka:

  1. Katera lastnost te v procesu ustvarjanja/finiširanja pri B najbolj moti?

Uh uh, strel v glavo že kar pri prvem vprašanju. Kaj me najbolj moti pri tebi? Verjetno to, kar me moti tudi pri sebi. Da hočem, da so stvari narejene včeraj. Da besno preverjam vejice in se čudim, od kod so se vzele tiste, ki tam ne bi smele biti in kam so izginile one, za katere vsak šolar ve, da so obvezne. Nič takega, se mi zdi. Vsaj ne za control freaka kot je B. L. Pride:)

  1. O čem ne bi hotela niti pod razno govoriti? Katera tema bi morala izplavati, da bi bila sposobna reči, da ne daješ izjav?

Aha, strel številka dva. Odvisno od sogovornika, verjetno. So namreč ljudje (sumljivo blizu se tukaj približujemo ednini, no, pogojno tudi naši preljubi dvojini, ki jo je A zadnjič nekaj omenjala), ob katerih skorajda ni teme, ki bi bila prepovedana. Seveda je ob tem potrebno pripomniti, da si vedno jemljem pravico do cenzure. Po drugi strani pa so tudi taki (ljudje namreč), ob katerih gre sleherno vprašanje na klop za razmislek, preden se ubesedi. Čeprav, to ugotavljam vse pogosteje, sedi tam veliko veliko premalo časa.

  1. Kaj je najbolj zabaven spomin ever? Če je malo grozen, še bolje.

Končno, lahko vprašanje! Zabavnih spominov se je nabralo toliko, da je nemogoče izbrati najbolj zabavnega. In tega, da so vsi najbolj zabavni spomini tudi malo grozni, mi verjetno ni treba poudarjati. Ker blogava in intervjuvava druga drugo, te bom spomnila na dva, ki sta verjetno bolj incidenta, zato pa toliko bolj nepozabna.

Spomin št. 1:

Dve brhki študentki v rosnih letih pri predmetu multimedija ali kaj že montirata neko napravo (je bil grafoskop?) na orjaški televizor in nimata pojma, kaj pri bogu počneta. Seveda ne vesta, da ima televizor vse priklope tudi spredaj, zato se izmenično drenjata zadaj in naključno ter neuspešno vtikata kable, kamor se jima pač zdi. Še zdaj ne vem, kaj si je mislil profesor, ko je opazoval to neverjetno spretnost in zakaj ni pravočasno posredoval. V glavnem, NIHČE ni posredoval in tako se je zgodilo, da je tisti orjaški televizor na vse lepem zgrmel na tla. Da je bila škoda nepopravljiva, sklepam po svetlo sivem dimu, ki se je izvil verjetno naravnost iz njegove duše. Medtem ko si se ti zvijala od smeha, jaz pa zvijala od smeha in čisto malo jokala od histerije, so nama (še zdaj ne morem razumeti) prinesli drug televizor. Se spomniš, sva opravili tisto vajo?

Spomin št. 2:

Manjša skupina ljudi sedi pri B v kuhinji in se baše s čokoladnimi bonboni. L sicer opazi, da jo eden izmed zbranih nekam čudno pogleduje in da gre B nesramno sumljivo na smeh, ampak, ko je na mizi čokolada, ni časa za pretirano razmišljanje. Tako kot ga ni bilo, ko se je na L nos s stropa spustil pajek, ne sicer tarantela, ampak če me je kdo kdaj doživel v trenutku, ko mislim, da me napada zlobni mrčes, si lahko predstavlja mojo reakcijo. Op. L: Ta drugi spomin precej pove tudi o tebi, ne res?

  1. Kdo je tvoja najljubša literarna izmišljotina in kdo je tvoj najljubši iz svetov B. L. Pride?

Adam. Brez dvoma. To je bila ljubezen na prvo branje in ker sem si kaj hitro izbrala živečo osebo, ki je po mojem mnenju najbolje upodobila vse njegove presežke, tudi ljubezen na prvi pogled, o kateri me sprašuješ malo kasneje. Seveda so še drugi (ahahahah), npr. tisti tip iz romana Gozd obešenih lisic, ampak to je čisto druga zgodba.

  1. Če se v blpride zgodbah ljubezni bolj ali manj zgodijo na prvi pogled, ali v to verjameš? In če ja, kaj manjka vsem tistim, ki se zgodijo na drugega ali tretjega? In če ne, res ne? Zakaj ne?

Uh. Ne, definitivno ne verjamem. Verjamem sicer v privlačnost na prvi pogled, pa recimo v nepremostljivo antipatijo na prvi pogled, v ljubezen na prvi pogled pa ne. To sem že zdavnaj prerasla. Zdaj ljubim veliko bolj praktično kot sem nekoč. Ahahahahah. Tako da, nič ni narobe s tistimi na drugi ali tretji, ali pa deseti, če hočeš. In kljub temu da niso na prvi, jim po moje čisto nič ne manjka.

  1. Je kompromis nekaj, ki lahko pripelje do sreče, ali samo zagotavlja znosnost?

Hja, odvisno od kompromisa. In odvisno kaj in koliko pridobiš oz. izgubiš. Je pa verjetno res, da so kompromisi na nekaterih področjih pač nujni. To sicer ni ravno nekaj, kar povezujem s srečo, ampak kaj pa je sploh sreča? In kaj manjka znosnosti? Aahhaahha.

  1. So duhovi preteklosti del vsakega izmed nas ali samo tistih, ki so vsaj enkrat naredili (usodno) napako?

Verjetno je čisto vsak izmed nas v omaro spravil kakega okostnjaka, si pridelal kakega duhca, in naredil vsaj eno bolj ali manj usodno napako. Zato pa se potem zatekamo h kompromisom, ne?

  1. Če strast vodi v seks, kam vodi nežnost?

Pojma nimam, kam vodi nežnost.  Ampak vem pa, da strast vodi marsikam, ne samo v seks. Recimo v pogubo. Ali pa v res nor projekt (saj veš, katerega mislim), v neverjetne dogodivščine, v nemogoče, ki postane mogoče, v pisanje, v glasbo, v srce. Cel dan bi lahko naštevala.

  1. Če bi se odločila, da napišeš zgodbo, ki živi v tebi, kateri album katere skupine bi igral v ozadju?

V meni živi toliko zgodb, da je nemogoče izbrati eno skupino in en sam album. Ker je vsaka vsaj približno pomembna opremljena z glasbeno spremljavo. Če pa že moram izbrati eno, se dogaja med močim sneženjem, metežem, pravzaprav in v ozadju bobni tale komad:

  1. Zakaj jaz prva odgovarjam, če si svoja vprašanja prebrala že davno?

Zakaj? Ker jaz ne upoštevam dogovorov in se požvižgam na pravila. Seveda, kadar si lahko to privoščim:D

Tako. Vsa vprašanja obkljukana. Kaj pa zdaj?

Masko dol? Bi res?

Kaj pa vem … To z maskami je, kot sva v najinih blogih ciklično ugotavljali že nekajkrat, hudič. Se spomnim ene epizode, ko je bila replika (not by you, of course) takšna, da bi jo lahko – kot se za vsako dobro zamaskirano potezo tudi spodobi – analizirali v nedogled in je nikoli zanalizirali do konca. A tvoje modro poimenovanje lastnega pristopa kot čebulni pristop pove tako rekoč vse. Če bi živeli vsak za svojo masko, bi bilo skoraj preveč preprosto. Živimo za celimi plastmi šminke, za nanosi, prepojenimi s cianidom, s kriptonitom, s prijaznostjo in še in še. Zato, draga moja, res ni skrbi, da bi najina z norostjo in (pre)drznostjo navdahnjena vprašanja naredila kaj veliko – če se bodo tisti, ki bodo brali, le znali držati tvojega umestnega, modrega in nadvse fer opozorila.

Pokradla si nekaj vprašanj, za katere sem, iskreno povedano, upala, da se jih ne boš dotikala, ampak tudi prav. Na vse tako ali tako ne znam odgovoriti. Ready?

  1. Zakaj pišeš? V resnici. In kam, če sploh, shranjuješ vse ideje?
    Iskreno povedano pišem, ker moram. Čisto zares in vedno bolj. Se mi zdi, da je to ena izmed redkih stvari, ki prinaša življenju eno čisto drugo dimenzijo. Pa se sicer ne pritožujem, sploh ne. Otroci, moški, služba, življenje na sploh … Čisto zares nimam pripomb. In ko sem rekla, da je pisanje čisto druga dimenzija, nisem imela v mislih razlike med puščobo vsakdanjega 2D in malo resničnejšega 3D. To je freaking 7D. Res. Svetovi v svetovih. Življenja v življenjih. Tu je vse drugačne barve. Neskončnost v glavi. Tu se nič ne konča, ker sploh ni bilo nikdar resnično. Mi, zblojenci, v takih (i)realnostih najraje živimo.
    Kam shranjujem ideje? Napišem jih. Ne delam zapiskov. Ne načrtujem. Moja teorija o pisanju je približno takšna: če ideja ni dovolj dobra, da bi si jo zapomnila, jo je nesmiselno zapisovat. Evo. In mislim, da se da to aplicirat še na vse kaj drugega.
  2. Kdo je edini, ki so ga tvoje knjige uspele narediti nesmrtnega, čeprav se sam tega verjetno ne zaveda?
    Ahahahaha se spomnim, kako smo o tem govorili na tistem anovskem dogodku? Sem komaj kasneje ugotovila, da je bilo tudi v stranskih likih (v Lauri in Lili) BREZmejNO kar veliko nekoga. Hecno, kako človek, ko piše, skoraj ne ve, kaj vse si izposodi … Ampak v moških likih doslej res ni bilo nikogar, ki bi ga poznala. In mislim, da bo tako ostalo še naprej. Je pa res, da bo v delu, ki pravkar nastaja, uporabljena ena hudo zabavna hangouts epizoda. Ve tisti, ki je bil vpleten, in D, ki sem mu o tem pripovedovala. Pa da ne bo potem kakšne pomote – med resnično epizodo med dvema poročenima (no, naprimer) šajserjema (brez zamere, šajser št. 2 :D), ki nista imela nikoli ničesar, in razpletom, ki sledi v knjigi, je O.G.R.O.M.N.A., NEPREMOSTLJIVA, NEPRIMERLJIVA, NEZASLIŠANA razlika.
  3. Zakaj po tvojem mnenju kakšen teden vsako noč sanjaš o ljudeh in potem slišiš, da se jim je nekaj zoprnega zgodilo?
    Juj, res, tega pa na vem. In glede na dejstvo, da se moja domišljija večino časa obnaša kot malo ponorelo žrebe, se mi zdi čisto mogoče, da sem si tu in tam kdaj kaj tudi domišljala. Ampak …
    Kdo bi vedel. Novica, ki si jo ti objavila v soboto na tvoj šarmantni način (Mmg, A, si videla, kaj je to norost?), se je pri meni napovedovala že tedne! Res. Je pa res, da te življenje tako ali tako nenehno bombandira z najrazličnejšimi znaki, dražljaji in asociacijami. Poglej samo to preprosto, a fascinantno dejstvo: v BREZmejNO Klan živi v kraju z blazno neizvirnim (meni pa se je zdelo, da vseeno učinkovitim) imenom Krog. In ko A (za tiste, ki ne vedo, je to LektorcA) ‘shodi’ z nekom, je ta človek iz kraja, ki se imenuje Krog. In potem jaz pišem pravljico, ki se dogaja v vasi, za katero sem načrtovala ime Stara vas, pa sem se potem ognila imenu. Kaj misliš, kako se imenuje vas, v kateri je A s svojim pripadnikom Kroga, potem kupila hišo? Ja. Stara vas. (Aja, nečakinji je pa itak ime Mila :))
  1. Če bi nekoč sledila svojim sanjam, kje bi bila danes? Kaj bi počela?
    Po pravici povedano, mislim, da sploh nisem imela sanj! 😀 Vem, da zveni bedno, ampak vse tako kaže, ker sem zdaj, ko sem o tem razmišljala, ugotovila, da NIMAM POJMA, kje bi bila. Res ne. Marička. To pa je patetično. Niti nobene prelomne točke se ne spomnim – trenutka, ki bi v retrospektivi pomenil odločujoč korak. Se mi zdi, da smo prav lepo jadrali. Kvečjemu si mislim, da bi morala pisanje jemati bolj resno že prej – vsekakor, ko sem napisala eno res dobro kratko zgodbo, ki se je živo spomnim še po kakšnih dvajsetih letih, računalnik, kjer je nastala, pa je bil v primerjavi z današnjimi še pravi abakus.
  2. Kaj je najbolj nezaslišan podatek, ki si ga kdaj pogooglala?
    Nezaslišan? Tega ne vem. Moj najljubši vpis, tak, pri katerem sem se uspela počutiti res bedasto, je bil How does an orgasm feel for a guy? Preštudirala sem vse mogoče in nemogoče zapise, ugotovila, da so še najbolj merodajni in verodostojni zapisi v v Urban dictionaryju, potem pa pustila, da Luke končno prvič seksa 🙂 Sicer pa se v moji zgodovini najde res vse od najučinkovitejšega sredneveškega orožja, do najbolj strupenih zeli, pomenskih ozadij imen v vseh znanih jezikih in najboljših avtomobilov za lastnike velikih psov.
    Slednje pa tako vemo, kam je privedlo, ne? V dejstvo, da vozi G Forda Flexa in ne forda. In v to, da S nima bentleyja, ampak vozi Bentley Continentala.
  3. Če bi nastavila ogledalo svoji duši, kakšen bi bil odsev?

    In ja, S temi bedastimi, nepripadajočimi podnapisi.

  4. Če bi izvedela, da boš z mano preživela mesec dni na samotnem otoku, česa bi se najbolj bala? In česa bi se veselila? Povej po resnici, če upaš:D.
    Tri stvari so:
    1. Veselila bi se dejstva, da grem na samotni otok z osebo, s katero bo 31. dan ravno tako zabaven kot prvi.
    2. Bala bi se, da mi bi porabila ves aceton.
    3. Veselila IN bala bi se, da bi si dala duška in nabavila, kar nabavljaš že od KOL koncerta 😛 In to za ceeeel mesec 😀
  5. Če so dokolenke ubijalke strasti za moške, kaj ubije tebe?
    Mislim, da delaš veliko krivico dokolenkam. Ne onim najlonskim, ampak takim, ki gredo lepo z gaticami in majčko. Sicer pa mene v resnici ubije veliko stvari. Najbolj, ampak res najbolj pa me zmoti duhovičenje. Če moški nima kapacitete, ki bi dovoljevala noro zabavnost, potem naj bo raje resen. Ali pa pač normalen. Karkoli, samo duhoviči naj ne.
    No, če si mislila fizično, pa me ubije vse, kar je manjše, ožje, krajše ali lažje od mene. Eeeewww … ded mora bit ded, če povem po štajersko 🙂
  6. Katerega svojega gena ne bi niti pod razno hotela prenesti na svoje potomce? In za katerega upaš, da so ga v vsej svoji veličini podedovali?
    Prenesla ne bi gena, ki je slep kot krt. In tega naivno-suckerskega odnosa do sveta. Sicer me nič na sebi kaj pretirano ne fascinira, če me že ravno siliš v priznanje. Če ostaja gen za svobodomiselnost in ga jaz slučajno imam, potem naj ga imata tudi onadva, lepo prosim bogove genetike.
  7. Če bi se na hitro morala posloviti od vsega, kar ti je ljubo na tem svetu, kako bi se glasil tvoj zadnji stavek?
     Mislim, da bi citirala Lano:
    No one’s gonna take my soul away
    I’m living like Jim Morrison
    Headed towards a fucked up holiday
    Motel sprees sprees and I’m singing
    Fuck yeah give it to me this is heaven, what I truly
    Want’
    It’s innocence lost
    Innocence lost😀

  8. Če bi morala izbirati med večno temo in večno tišino, kaj bi izbrala in zakaj?
    Draga moja, ne bi izbrala ne enega in ne drugega. Izberem lahko samo VEČNOST 🙂

    To je to … Upam, da si zadovoljna, če nisi, pa sem, kot zmeraj, pripravljena še kaj dodati 🙂 Jaz imam zate samo eno novo vprašanje. Lahko je prvo, lahko pa nanj odgovoriš na koncu. Zakaj jaz prva odgovarjam, če si svoja vprašanja prebrala že davno? 

Masko dol. Prvič.

Na ta počitniški, skoraj že pustno obarvan dan in ob nadvse vznemirljivem mariniranju piščančjih prsi, ki bodo, upam, nahranile lačna usta članov našega gospodinjstva, sprejemam in začenjam izziv, ki me je, kot že rečeno, v štartu čisto malo zamrznil. Ampak čisto malo. Ker L se rada igra izzive, še posebej, če so zrasli na zeljniku moje druge polovice. Kam bodo silila vprašanja, je B namignila v svojem prejšnjem blogu in niti malo ne dvomim, da bo to ena res nepozabna dogodivščina. Seveda in upoštevajoč neprekosljivo in (ne)predvidljivo naravo B. L. Pride pa moram uvodoma izreči nekaj obveznih in zdaj že tradicionalnih opozoril, ki bodo morebitnemu bralcu dala možnost, da si pravočasno premisli in odstopi od branja, omilila kolateralno in vse druge škode ter celo stvar naredile vsaj znosno in brez hujših stranskih učinkov, zaradi katerih bi bila potem ustanova B. L. Pride odškodninsko ali družbeno-moralno odgovorna.

Torej:

  • Če svojo dosedanjo izkušnjo z B. L. Pride dojemate kot škodljivo, žaljivo in nasprotujočo vašim načelom, vam svetujemo, da prenehate brati.
  • Če vas kljub temu mika, da bi nadaljevali, se posvetujte z zdravnikom, sosedom, mestnim redarjem, skratka s komerkoli.
  • Če ste se kadarkoli v življenju soočili s kakršnokoli averzijo do humorja, pobegnite takoj in ne iščite razlogov, da bi ostali.
  • Če pa se vam pogosto dogaja, da se do solz nasmejite najbolj bizarnim pripetljajem v najbolj bizarnih okoliščinah, vljudno vabljeni.

Pa začnimo po čebulnem principu s vprašanji, ki jih je gonilna sila prej menjene ustanove, ki jo na kratko imenujmo B, zastavila že sama in se konec koncev ponujajo kar sama od sebe:

  1. Zakaj pišeš? V resnici. In kam, če sploh, shranjuješ vse ideje?
  2. Kdo je edini, ki so ga tvoje knjige uspele narediti nesmrtnega, čeprav se sam tega verjetno ne zaveda?
  3. Zakaj po tvojem mnenju kakšen teden vsako noč sanjaš o ljudeh in potem slišiš, da se jim je nekaj zoprnega zgodilo?

In nadaljujmo z nekaj avtorskimi:

  1. Če bi nekoč sledila svojim sanjam, kje bi bila danes? Kaj bi počela?
  2. Kaj je najbolj nezaslišan podatek, ki si ga kdaj pogooglala?
  3. Če bi nastavila ogledalo svoji duši, kakšen bi bil odsev?
  4. Če bi izvedela, da boš z mano preživela mesec dni na samotnem otoku, česa bi se najbolj bala? In česa bi se veselila? Povej po resnici, če upaš:D
  5. Če so dokolenke ubijalke strasti za moške, kaj ubije tebe?
  6. Katerega svojega gena ne bi niti po razno hotela prenesti na svoje potomce? In za katerega upaš, da so ga v vsej svoji veličini podedovali?
  7. Če bi se na hitro morala posloviti od vsega, kar ti je ljubo na tem svetu, kako bi se glasil tvoj zadnji stavek?

Pa še zadnje, čeprav smo se omejili na deset, jaz pa se pač ne znam in ne (z)morem držati dogovorov in kljub temu da jih imam še vsaj toliko na zalogi:

  1. Če bi morala izbirati med večno temo in večno tišino, kaj bi izbrala in zakaj?

V pričakovanju najbolj neverjetnih in nezaslišanih in predrznih odgovorov te lepo pozdravljam. Naj se igra prične.