Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Prvič.

Nekatere naveze so pač preprosto dobra stvar. Ena izmed njih je najino sodelovanje z administatorkam najine daaaaaleč najljubše facebook skupine, ki nosi ravno pravi naslov – Izgubljena v romantičnih knjigah (in sem si ga zdaj jaz drznila malo izposoditi in spremeniti.) Zakaj? Ker skupaj vedno naredimo nekaj dobrega in ker je v skupini ogromno super žensk, nekaj med njimi pa je celo najinih bralk 🙂 In tako je ideja o najinem medsebojnem intervjuvanju dala idejo o tem, da bi naju intervjuvale tudi članice skupine.

Nobenih tematskih omejitev ni bilo, kar me je kar malo zaskrbelo, zdaj, ko si je L izbrala vprašanja, na katera je želela odgovoriti, pa ugotavljam, da je bralke zanimalo veliko tehničnih ali vsaj metodoloških zadev. Predvsem o tem, kako funkcionira avtorski tim B. L. Pride. Kar me niti ne čudi, sploh ko pomislim, kako zapleteno si je to verjetno predstavljati.
Sploh potem ko sem prebrala vprašanja, ki sta jih zapisali Nina in Melinda.

Nina: Mene pa zanima, kako se lahko uskladita, da napišeta skupaj eno knjigo? Ali najprej vsaka svoj del spišeta in pregledata, čigav je boljši? Res zanimivo, da vama uspe. Žal še nisem imela časti, da bi prebrala kakšno vajino knjigo, ker je knjižnice v Celovcu nimajo.
Melinda: Kako vse skupaj poteka? Si okvirno zastavita, o čem bo govorila zgodba? Kdo so glavni junaki? Si razdelita glavne osebe, opis dogodkov?

Ne znam si predstavljati, kako bi potekalo kaj takega. Vsekakor z nekom, ki ima moj karakter (ali še huje, L-jinega :P). Pišem zmeraj jaz. Ko me vmes kaj zažuli (ponavadi, kadar me zaskrbi, da se vleče :)), pošljem napisano L. Običajno s komentarjem v smislu Feel free to insult me in grožnjo, da pričakujem iskrenost.
Verjetno je za razumevanje koncepta najinega sodelovanja potrebno iti preceeej globoko in pošteno nazaj. Bila je prva in edina, ki sem ji poslala prvi del serije BREZmejNO, ki takrat sploh še ni bila serija BREZmejNO, temveč wordov document z delovnim naslovom 365.doc, in absolutno edina, ki bi me v tistem trenutku uspela prepričati, da samo POMISLIM na kaj, kar bi dišalo po javnosti. Ključ do njenega uspeha je tičal v domislici, da bi prevzela prevajanje in bi knjigo izdali v angleškem jeziku, kar se je potem tudi res zgodilo. Vmes je počasi nastala celotna serija, začela je nastajati nova (v angleščini in by me), potem pa se je nekaj v meni vseeno opogumilo.
Pravzaprav so naju opogumili moji sodelavci, ni res, L? Prav zaradi moje službe (delam namreč v osnovni šoli) in precej živahnih scen v seriji se mi je sprva zdela misel na to, da bi za moje pisarije vsi vedeli, nepojmljiva. No, izvedeli tako ali tako so, ker izve se pač vse na tem svetu, in tako sva pristali na literarnem dogodku v romantični vinski kleti, kjer sva pred mojimi sodelavci na veliko razpredali tudi o tistih bolj vročih plateh BREZmejNO. In prav oni so bili tisti, ki so izrazili željo po slovenski izdaji, midve pa pač ne bi bili midve, če se ne bi kar na poti domov odločili, da bi se dalo morda res poskusiti. In sva.
(Moj diskurz ni odgovoril na zastavljena vprašanja, je pa predstavil drobec, enega izmed ovinkov na najini poti, zato naj kar ostane.)
Kako torej vse skupaj poteka? Jaz pišem. L pa žegna. Moralno podpira. Pomaga pri lektoriranju. Prevaja v angleščino. Tako nekako, če stvar poenostavimo in oklestimo do totalne suhoparnosti 🙂

Tina: Kje dobite ideje in navdih za knjige?
Romi Mina: Pride najprej prostor/kraj dogajanja ali osebe/akterji zgodbe?

Če od kod, prihaja navdih iz glasbe. To je res stvar, brez katere se mi zdi nemogoče funkcionirati iz dneva v dan, kaj šele ustvarjati. In prav pri glasbi, ki je izjemno raznolika in se čisto nič ne omejuje na žanre (razen tega, da nekatere apriori izključuje, priznam), se potem rojevajo trenutki. Včasih prostori, včasih pogovori, največkrat najneznatnejše podrobnosti – okej, okej, priznam, tudi kakšna privlačna moška podrobnost kdaj zaide zraven 😉
Sicer pa se zgodi tudi, da se kakšen prizor iz vsakdanjega življenja, dovolj nevsakdanji ali lep, usidra nekam, kjer potem ostane in priplava na površje ter malo pomaga pri pisanju. Res lepa jesen, naprimer, ali pa poletne nevihte. Pa sneg, prav gotovo sneg. Ko zdaj tako razmišljam o tem, vidim, da je navdih pravzaprav povsod. Hvala bogu!

Nina Č.: Kako se odločita za okvirno vsebino knjige?
Urša: Kako se odločita, kako zaključiti zgodbo? Ker mene moti, ker imajo nekatere zgodbe tako čuden konec.
Maja: Koliko časa rabita, da sestavita zgodbo, da vse te ideje iz glave spravita v knjigo?

Potem ko pridejo trenutki, začnejo počasi nastajati tudi osebe, ki – pa naj to zveni še tako čudno – živijo svoje življenje povsem neodvisno od mojih idej. Prav zato se doslej še nikoli ni obneslo načrtovanje scen, delanje ali pa celo zapisovanje osnutkov ali kaj podobnega in zato tega ne počnem. Če je ideja dovolj dobra, da je vredna pristati v knjigi, si jo bom zapomnila – to je nekako moj credo, kar se tiče (ne)organiziranosti pisanja.
Konec je edina stvar, za katero vem, kako mora izpasti. Vem torej, kdo so osrednje osebe, poznam jih v smešne detajle, ki se zdijo povsem resnični, in vem kako se bo zgodba končala. Čisto mogoče (ali pa celo bolj verjetno) se tudi moji konci zdijo marsikomu čudni, meni pa so taki všeč. Razumem ljudi, ki hočejo zmeraj zaključek, ali pa (celo) tiste, ki hočejo, da se vse zgodbe srečno končajo, jaz pa imam rada odprte, take, ki tudi v sreči vsaj dopuščajo, če ne že vsiljujejo dvom. Menim, da je to stvar okusa, pogleda na svet in na odnose med ljudmi. Moji so takšni, kakršni so, in kar všeč mi je tako.

Po vsem, kar sem pravkar sklepetala, je očitno, da pri meni ni obdobja, ko zgodba nastaja, pa obdobja, ko se zgodba zapisuje … Pri meni to nastaja bolj ali manj hkrati. Edina izjema je dejstvo, da so nekateri prizori živi že veliko pred idejo o zgodbi, a to menda ne šteje, ne?

Tanja: Kako naporen je proces spravljanje ideje na papir/računalnik?
Nina Š.: Kako dolgo nastaja vajina knjiga od same ideje preko pisanja in potem končne izdaje?
Sabina: Kaj vaju motivira, da kljub kakšni pisateljski blokadi ne obupata?
Sonja: Moje vprašanje … Saj vem, da je naporno … pa včasih blokada… Prejšnja serija o Adamu mi je bila nesramno dobra … imela je vse kar potrebuje dobra knjiga. Vprašanje pa je, ali si že prej zamislita, kako bodo izgledali liki v knjigi? So to mogoče obrazi iz vsakdanjega življenja ali pa domišljija kar podivja?
Irma: Kateri del v vajinih knjigah je bilo najtežje napisati? Koliko časa na dan porabita za pisanje? Katera je vajina najljubša knjiga oz. pisatelj/-ica? Kako se odločita za imena vajinih junakov? Ali vaju proces pisanja izčrpa ali navda z energijo? In nazadnje: ali imata kakšno knjigo, ki je ne moreta dokončati in kar ‘sedi’ tam in čaka?

Huh, v tem sklopu vprašanj (mmg, vprašanja sem si drznila sama združiti glede na prevladujočo temo. Res ne bi hotela dolgočasiti z vedno enimi in istimi odgovori. Že tako ali tako moje osrednje osebe preveč seksajo in s tem dolgočasijo bralke ;)) najbolj izstopa vprašanje o tem, kako o(ne)srečujoče je pisanje.
Zame je pisanje ena izmed najboljših stvari, kar jih je. Pišem samo in izključno zato, ker v tem strašno uživam. In samo takrat, ko mi je. Zato blokade ne poznam. Pri pisanju me sicer blokirajo službene in družinske obveznosti, a menda tovrstne blokade niso tiste, ki jih imajo ljudje v mislih, ko govorijo o pisanju. Ne znam si predstavljati, kako zoprno bi bilo pisati na silo! V takem primeru verjetno človek res potrebuje osnutek, ki ga potem pač realizira po svojih najboljših verbalnih močeh, a meni ni do tega. Najbrž zato, ker me nihče ne gnjavi, da moram pisati (ampak verjetno kvečjemu koga mika, da bi gnjavil v nasprotno smer). Ni rokov, ni obveznosti, ni pritiskov. Edina, ki pritiska name, sem jaz 😀 Pa še to ne preveč pogosto.
Ker je torej pisanje samo po sebi eno samo božansko veselje :), je verjetno vprašanje, kaj je bilo pa vendarle najtežje napisati, naslednje, ki se zastavi.
Razen scen, ki so (ali še bodo) zlomile nekoga iz mojega namišljenega sveta, mi je najtežje napisati konec. Ker je pač konec in se meni vselej zdi, da sem tik pred velikansko izgubo. V resnici mi namreč ni pomembno število napisanih, izdanih, končanih … knjig. Jaz bi pisala. Najraje eno samo dolgo neskončno zgodbo. Živela bi v njej, ko bi mi bilo do tega, in se vračala po mili volji.

A življenje pač ni tako zelo pravljično in knjigo, tako kot vse ostalo, je potrebno prej ali slej končati. Ena B. L. Pride knjiga ‘traja’ … kaj pa vem, kako dolgo traja celoten proces. Verjetno kakšno leto. Ali pa dva meseca, če je stvar tako hitra in kratka, kot je bila Zgodba o Margot in Ulfu 🙂 (L sploh ni vedela, da nastaja! Je dobila kratko obdobje malo sitne tišine in potem tekst v branje in naslovnico v presojo. Vem. Z mano zna biti zoprno.)

Margot in Ulf sta se zgodila zelo na hitro. Ideja, da bi napisala remake klasične pravljice me je prešinila kar tako, klepet s prijateljico pa mi je dal misliti o Rdečki, kot ji pravi ona. In je bilo to to. Margot je dobila ime po mini raziskavi o izvirnem imenu junakinje in manjši modifikaciji, Ulf pa – jasno kot beli dan, verjetno – ker pomeni volk.
Tudi sicer imena v knjigah B. L. Pride običajno nosijo globlje pomene, čeprav pogosto take, ki jih poznam samo jaz. Najljubši mi je gotovo priimek Tichy, ki nosi v sebi zgodbo, večjo in bolj nenavadno, kot sploh znam razumeti. Vem, da dolgovezim, ampak jo vseeno moram povedati. L, mirne duše jo preskoči, ker si jo slišala že tisočkrat.
Po zapletu po operaciji, ki me je usekala kot posledica raka materničnega vratu (Otroka sta bila stara 2 in 5 let, mmg. Krasno je bilo, res.), sem morala še kakšnih štirinajst dni preživeti v bolnišnici. V moji sobi je bila tudi gospa s tem priimkom in njen odnos z možem mi je bil nekaj najlepšega, kar si zna človek predstavljati (Evoo, se že malo cmerim. Res sta bila neverjetna.).
Ko sem bila že doma, sem začela pisati BREZmejNO in si izposodila priimek (predvsem za gospo Tichy) ter potem o tem povedala L. Ne spomnim se več, koliko časa je preteklo, ko me L nekega dne pokliče in mi pove, da je videla osmrtnico. Ga. Tichy je umrla. Ne tako dolgo za tem sem bila na pokopališču. Prebiram imena na nagrobnikih, ker to ljudje menda pač počnemo, in zagledam prav njen grob! In ko veliko kasneje, na predstavitvi Kaosa, povem to zgodbo, me po predstavitvi ustavi moja sestrična, farmacevtka, h kateri je gospod, mož moje bolniške ‘cimre’ zmeraj hodil po zdravila zanjo. Prepoznala je priimek, seveda. In način, kako je govoril o njej. (RES RES sta bila neverjetna.)

Čas, da se vrnem k vprašanjem, kaj? In knjigam. In osebam. Sonja je vprašala, če so opisi oseb skladni s kom resničnim. Vračam vprašanje. Kako pa izgledajo? Kako izgleda Adam? In kako Mila? Moja dva sta povsem drugačna od tistih, o katerih bo v svojih vprašanjih govorila L. Mila namreč ni opisana niti z besedo. Ničesar ne vemo. Je blond? Črna? Rjava? Vemo, da si barva obrvi in da ima, tako kot me (ali pa vsaj jaz) malo celulita. Kaj pa Alex? Ima telo adrenalinca. Hja. Moj adrenalinec je precej drugačen od tistega, ki si ga predstavlja L. Ooooo ja, moja domišljija je bezljala, to je res. Upam, da je bezljala tudi domišljija bralk :)No, za Margot vemo, da je modrooka črnolaska, to pa res. Menda je kar izjema zaradi tega.
Poleg tega pa je Margot tudi ena izmed mojih najljubših junakinj ever – Kraljica Margot, se razume 🙂 In najljubša knjiga? Povest o Viga Ljotu in Vigdis. Že sto let približno.
Med mojimi mojimi pa je zelo visoko med junakinjami tudi Deirdre. Deirdre Dubh. Osrednji ženski lik v seriji The Farthest Islands Series. Doslej samo v angleščini, pa še to samo prvi del, King of Fools. Že od pomladi 2016 je napisan tudi drugi del, ki čaka na svoj trenutek, čeprav si v tem hipu nisem čisto na jasnem, kaj naj bi ta trenutek bil. Se mi vse bolj dozdeva, da tudi prevod v slovenščino, čeprav se po knjigi, ki jo pišem zdaj, lotim tretjega dela TFIS najverjetneje v angleščini. To je serija, ki je daleč od tega, da je ne bi mogla napisati – bolj se mi zdi, da je imela to nesrečo, da sem se je lotila v angleščini, zdaj pa smo se skoncentrirali na slovenske izdaje. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Janja: Zakaj ravno ta žanr, ki ni ravno za vsakega bralca? Marsikdo ne bere te zvrsti. Sta šli na vse ali nič?

Na vse ali nič? Ja, verjetno sva res. Oziroma bolj na nič, ker iskreno povedano res nisva imeli nekih pričakovanj. Kar je sicer super. Veseli sva vsakega bralca, vsake prijazne besede.
Vendar sva žanrsko precej neopredeljeni, se mi zdi. Po paranormalni ali fantazijski romantični seriji je prišla pravljica, sledi nekaj povsem down to earth, TFIS serija, o kateri sem govorila malo prej, pa je še veliko bolj fantazijska kot BREZmejNO. Jaz si želim blpride žanr – žanr, kjer so žanri postranskega pomena, slog in zgodba pa v ospredju.

Mateja: Koliko cca. je avtobiografskega? 😉 Če kaj …

Kako frajersko bi bilo reči, da je avtobiografskega veliko! Pa ni. Sploh ne. Vsaj ne, kar se tiče dogodkov samih po sebi. Je pa res, da je ogromno ogromno vseh prepričanj, izraženih v najinih delih, izjemno avtobiografskih – pa čeprav v resnici z ogromno sarkazma. V NEzaSLIŠaNO, naprimer, je ena izmed oseb natančna kopija vsega, kar bi me pri moškem najbolj odbijalo. Skupek vse moške ogabe je dobil ime Seth in ja, priznam, dala sem si duška, čeprav izkušnje s tovrstnimi moškimi (hvala, večnost) nisem imela nikdar.

 Tako, pa smo pri koncu. Malo preveč sem se razpisala, ampak zdaj je, kar je. Upam, da sem odgovorila na vsa vprašanja, ki so mi pripadla po ključu L-jine volje, in da nisem česa izpustila. HVALA vsem, ki ste se oglasile, postavile vprašanje ali dve ter KADARKOLI izrekle le besedo podpore!

Hvala za branje in sanje!

B.

P. S.: Dodajam komad, ki je ena izmed mojih trenutnih inspiracij. In tekst, seveda. Brez teksta ni nič 😀 

When did we lose our way?
Easier to let it go
So many, can’t tell anybody
Harder to let you know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

How do I make you stay?
When it’s easier to let you go
Nobody know what we know about it
No one needs to know

Call me when you made up your mind
But you won’t
Caught up in the way that you played my heart
Only love could ever hit this hard

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

When you love to your limit
You gave all you’re given
Who you gonna pray to when you’re there
Will you find out that there ain’t no other love
No other love for you

Oh, don’t be scared about it
Don’t forget it was real
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?

Oh, when you think about it
Do you remember me?
Do you remember the way it made you feel?
Do you remember the things it let you feel?