Izgubljeni. V svetovih B. L. Pride. Drugič

No, tako. B je opravila svoje, zdaj sem na vrsti jaz. Brez slavnostnega predgovora sicer, ker bi bil (seveda) kopija tega, kar je že bilo povedano. Pa kar gremo:

Tadeja: Če bi po seriji Brezmejno posneli film ali nadaljevanko, koga bi najraje videli v vlogah Mile in Adama?

To vprašanje je kot nalašč zame. Že po par prebranih straneh sem imela favorita, čeprav se nikakor ni skladal s frizuro, ki mu jo je B namenila. Je pa zato zmagal pogled. Tiste večno žalostne oči. Jim Caviezel je moj Adam. Za Milo se obe strinjava, Rose Byrne, čeprav nikoli ni zares povedano, kako izgleda. Na Alexa sem, iskreno povedano, nalašč pozabila (čeprav mu s tem delam veliko krivico), ker se do danes nisem uspela znebiti vtisa, za katerega je kriva izjava ene izmed Milinih prijateljic in sva jo kasneje z B zbrisali. Je pa ena hecna zgodba s podobami vseh treh. Enkrat je B izbrskala neko skupino, ki naj bi po opisu naredila nekakšnega fotorobota za knjižne like. Pa sva rekli, zakaj ne. Rezultat je bil … obupen res. In niti malo tak, kot bi si ga hotele predstavljati. Zato sva raje ostali vsaka pri svojem. Konec koncev je prav to čar branja, svet, kot ga hočeš videti in dovolj manevrskega prostora za ponorelo domišljijo.

Irena: Kako lahko še neznan pisatelj (pri nas) ustvari to, kar sta vidve?

Hja, na to bi v resnici morala odgovoriti B. Čeprav bi bila najbrž preskromna… Če imaš v sebi dar, če si ga priznaš, če si upaš delati s srcem, potem ustvarjaš. Mislim, da znan ali neznan tu ne igra prav velike vloge. Če bi imele podporo v smislu svetovnega bestsellerja, bi to knjige B. L. Pride zagotovo bile. V to niti malo ne dvomim. Predvsem zato, ker nobena knjiga ni napisana na silo, po nekem receptu za uspeh in ker v njih ni skritih prodajnih ali kakršnihkoli drugih trikov. V njih ne boste našli niti enega dogodka, osebe, ki bi bila tam zato, da bi se knjiga bolje prodajala. Mislim, da jih ravno to dela tako zelo privlačne. Nekakšna neustrašna, brezpogojna pristnost, ki jo bralec začuti in ceni.
 
Urška: Kje dobita idejo za take lepe naslovnice ?

Iskreno povedano, ne vem. Zagotovo so vse na nek način povezane z vsebino. In potem raziskujeva, pregledava na milijone fotografij na spletu, debatirava ali pa tudi ne. Ko je ideja zrela, potuje k najinemu cover artistu na Filipine In od tam naprej … čarovnija. Rože in barve v BREZmejNO, kapljica-krona v The farthest island, pa zelo zgovorna naslovnica za Zgodbo o Margot in Ulfu. Se pa trudiva, da bi bile nekaj posebnega, da bi malenkost izstopale od povprečja, če sem lahko čisto malo prevzetna.

Nina: Od kod ideja o intervjuvanju druga druge?

Hja, B. L. Pride ima veliko idej in premalo časa, da bi lahko vse uresničili. Kar verjetno niti ni tako slabo, ker so nekatere precej nore. Intervju je B maslo in je nekakšen uvod v sicer veliko bolj resen intervju, ki sva ga opravili že pred časom in bi naj bil objavljen v eni izmed slovenskih revij.

Barbara: Kaj bi počeli, če ne bi pisali?

Ojoj, kaj pa vem. Vse to, kar počneva tudi zdaj, to gotovo. In veliko brali, predvidevam, kot sva prej. Čisto mogoče bi imeli zdaj že svoj bralni klub:)
 
Nina: Joooj jst mam polno vprašanj ampak ok, bom izbrala le enega: kako zgleda pisanje, če knjigo pišeta obe? Ena en odstavek, druga drugega al ena piše, druga pa pod prste gleda al kako?

No, skrajni čas, da razčistimo tole. Knjige piše samo B. Jaz prevajam (zelo počasi:) Blogava obe. In nikoli nobena ne gleda drugi pod prste. B mi sicer vsake toliko pošlje kak del, da preveri (kot pravi ona), če se bere, ampak mislim, da do zdaj ni bila deležna neke hude kritike. Bi pa bilo hecno narediti kak tak eksperiment, ampak ti so rezervirani bolj za hec. Mogoče bo to ena izmed najinih naslednjih blogging norij.
 
Mojca: Zanima me, če bosta v prihodnosti organizirale kakšno srečanje/druženje z ljubiteljicami vajinih knjig?

Ja, to je pa res odlična ideja. Kdo ve, mogoče pa res. Pravzaprav sva se po vseh (no, obeh:) najinih knjižnih dogodkih pogovarjali, kako fino bi bilo to početi bolj pogosto. Tako da, čisto mogoče, da se kmalu lotiva česa podobnega. In ne skrbite, vabila se ne bo dalo prezreti.

Barbara:Kako dobita ideje za naslov knjige?

Pri naslovih je podobno kot z naslovnicami. Povezani so z vsebino, to nedvomno. Še najbolj hecno sva izbirali naslov za prvo serijo, ki je potem postal BREZmejNO. Kava v najinem najljubšem lokalu. Iskanje besede, ki je obvisela tam čisto na koncu jezika. In se na vsem lepem pojavila. In nosila v sebi še eno. Brezno. Popolna kombinacija tega, kar serija predstavlja. Sla, Kaos, Zlom in Konec, naslovi knjig, pa so v bistvu vsebina v eni besedi. Tako nekako. 

Tadeja: Katera vajina knjiga je vama najljubša?

Joj, to pa je težko reči. Če gledam sentimentalno, potem je to serija Brezmejno, ker je prva in hkrati tudi začetek B. L. Pride, sicer pa je prav vsaka dovolj posebna, da bi lahko bila najljubša. Pač na svoj način.

Štefka: Kaj delata poleg pisanja knjig, za razvedrilo?

Uh, za razvedrilo kofetkava in se pogovarjava o najinih knjigah:), kaj se dogaja, kaj je treba še storiti, koliko bo to stalo:) Piševa bloge, razmišljava o promocijah. Poslušava glasbo. Si tu in tam privoščiva kak koncert. B spomladi sadi rože na svojem balkonu. Jaz brkljam po vrtu. Kak sprehod. Sladoled. Kozarec vina. Nič posebnega, se mi zdi.

Petra: Ali vajini družinski člani berejo vajine knjige in če ja, ali “pade” kdaj tudi kakšna kritika?

Do sedaj sta se od ožjih družinskih članov branja zares lotile samo najini mami in teta M. In predvidevam, da je zaradi precej nazornih in seksi scen to kar težko. Mame s(m)o pač mame. V bistvu sva knjige obe predali  s približno takim predgovorom: Če ti bo kdaj preveč, pač prelistaj naprej. In vsaj za eno vem, da ni. Kritike pa so absolutno dobre, kljub kakemu pomisleku:)

Nika: Se je zgodilo kaj smešnega v zvezi s knjigo, kakšen tak tiskarski škrat?

Uuh, se je. Čeprav takrat ni bilo niti najmanj smešno. Z B sva obe obsedeni s preverjanjem vsega, kar je napisano. Sekirava se za vsako vejico, ki bi lahko bila problematična, z dvema lektoricama smo v zaključni fazi tako rekoč noč in dan v dokumentu. In vsakič, ko je treba besedilo dati v pripravo za tisk, morava druga drugo bodriti, da sva naredili vse tako, kot je treba, da je vse porihtano v nulo in da je vse okej. Ko sva se končno opogumili, da prvič narediva malo večjo naklado, se je zgodilo. Napaka. Na naslovnici. Bože mili. Ker smo v zadnjem trenutku zamenjali debelino papirja, je bilo treba malo spremeniti tudi naslovnico in potem … hja, potem je en i postal o. Na srečo (in po kratkotrajni histerični epizodi) smo stvar rešili. Nekaj dni in veliko miniaturnih nalepk kasneje je bilo spet vse v najlepšem redu. Lahko rečem, da naju je izučilo:) Recimo …

Tako, to je to, se mi zdi. Razen, če sem kaj zašuštrala. Če sem, lepo prosim, potrkajte na fb. Sicer pa, upam, da so odgovori povedali, kar so vprašanja želela slišati. Hvala vsem za sodelovanje in seveda: Hvala za branje in sanje!

In ker v najinih blogih  (in kjerkoli drugje tudi:) ne gre brez glasbene spremljave, še komad, ki je pomemben del ene izmed mojiih najljubših (novejših) scen: