Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače. Ali pa sploh ne.

Danes sem si končno utrgala nekaj minut in pridobila nekaj atomov energije (temu botruje tudi nedavni klepet z B), da s svetom podelim to, kar mi že skoraj dva tedna leži na duši.

Kadar ne gospodinjim ali lektoriram za BL Pride, preganjam čas v lokalni knjižnici. Vsake toliko dobim pošiljko novih knjig in najpogosteje so to knjige za najmlajše, saj gredo najbolj v promet. Vsak torek so sicer napovedani tudi dogodki, ki se jih tako ali tako nihče ne udeleži, jaz pa sem zmeraj v pripravljenosti. Za vsak slučaj, če bi kdo po pomoti zavil v knjižnico in bi ga lahko privezala na stol ter končno odigrala tisto lutkovno igro, za katero sem že pred dvema mesecema naredila lutke.

Tako se mi je od zadnjem paketu knjig pogled ustavil na slikanici Lisica išče vest avtorice Zvezdane Majhen, ki je izšla pri Založbi Obzorja (najprej sem načrtovala objavo brez imen, a me je splet dogodkov potem toliko razkuril, da sem si premislila). Je sorazmerno sveža, govori o živalih in na prvo žogo se mi je zdela primerna za zastavljeno dejavnost. Zato sem jo odprla in pričela z branjem.

Odzivi so si sledili nekako tako:

*Manjkajoča vejica. Ni pohvalno, a se zgodi tudi najboljšim.

*Še ena vejica. Kdo je to lektoriral? (Knjiga tega podatka ne vsebuje.)

*Levostične tri pike in takoj za njimi vejica. Je to sploh mogoče?

*O groza! Kaj pa ta dobesedni navedek?!

*Ne, res, kako je to možno? Na polovici besedila sem naštela več kot deset napak! (V tem trenutku sem že posegla po telefonu in občutke podelila z B.)

Menda mi dalje sploh ni treba naštevati. Videla sem že vse sorte slabih besedil, ampak tole je res preseglo vse meje. Besedilo slikanice obsega dve A4-strani, nič več, a sem prepričana, da ni šlo niti mimo lektorja. Še pomahali mu niso z njim! Najhuje pa je to, da so o knjigi prav prijetno pisali celo v reviji Bukla. Resnično me zanima, ali je tudi kdo od njih opozoril na pravopisno katastrofo.

Vse skupaj se mi je zdelo tako bizarno, da sem se prvič v življenju odločila napisati pritožbo. Ker nikjer nisem našla kontakta avtorice, sem se obrnila na založbo in s kratko e-pošto sporočila svoje mnenje in ogorčenje. Ne vem, zakaj sem tako naivno pričakovala kak odziv, morda razlago, pojasnilo ali vsaj preusmeritev k avtorici. Zgodilo pa se ni popolnoma nič. Nobenega odgovora.

Če ob vsem skupaj postavim na stran svoje občutke, še vedno ostajajo nekatera odprta vprašanja.
Je lektorsko poslanstvo tako nepomembno? Bodimo iskreni, lektoriranje nekaj vrstic besedila res ne more biti tak astronomski strošek, da si ga avtorica ali založba ne bi mogli privoščiti. Kako je lahko urednica “požegnala” tako slabo besedilo? Kdo potemtakem predstavlja filter, rešeto, ki spušča skozi primerne in zadrži neprimerne delce?

In nenazadnje, a vendar najpomembneje: je za mlade bralce res vseeno, kaj dobijo v roke in ob kakšnih besedilih se učijo uporabe materinščine?

Morda bi bilo bolje, ko bi namesto lisice iskal vest kdo drug.

About LektorcA