Štrajk! by B.

Zelo nerada spremljam debate in polemike na tako rekoč katerokoli temo. Zakaj? Ker se vselej najde nekdo, ki mi s svojimi besedami dokaže, da ljudje najraje od vsega nergamo. Se delimo na ene in druge, naše in njihove, dobre in slabe, prave in napačne ter – seveda – javne in zasebne. To je trenutno menda res najpomembnejša delitev Slovencev. Sama sem redno zaposlena v javnem sektorju. Vem. Sramota. Pa to niti ni moj največji greh! Učiteljica sem. Ja. In to ne samo jaz. Učiteljica je bila tudi moja mama. In kup ljudi, ki jih imam rada, dela v šoli. Po vsem, kar se zadnje čase govori o nas in na naš račun, to ne more biti drugega kot katastrofa, od tega trenutka pa – kakopak – tudi javna sramota.

No, tako bi vsaj moralo biti, se mi zdi. Nekdo nekje bi rad, da je tako. Vendar mene zlepa ne bo prepričal, da je res. Zakaj? Ker se mu očitno ne sanja, kako je v resnici, in ker sem prepričana (večna naivka pač), da tudi velika večina razume, za kaj gre. Ker verjamem, da nergajo samo tisti, ki nergajo zmeraj in na vsako temo. Da stresajo svoj bes in gnev samo tisti, ki nikoli nikjer ne vidijo dobrega.

Res človeku namreč ni potrebno biti nekakšen strašen insider, da bi videl, kar je evidentno že od daleč. Poglejmo samo današnji dan – dan stavke.
Koliko staršev ste slišali, ki so godrnjali, da so bili njihovi otroci danes naporni? Sitni? Prepolni energije? Prepirljivi? In to so bile pritožbe staršev, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo otroke vzgojiti tako, kot si predstavljajo, da bi otroci morali biti vzgojeni. Število razbojnikov doma? Povprečno dva, trije, verjetno. Naporni in kar malo odveč. Tisti en izvenserijski, verjamem, da ponekod tudi zelo stresen dan.
V povprečnem tednu se v moji učilnici zvrsti 85 otrok, včasih pa tudi čez 100. Petinosemdeset duš, ki morajo preživeti, in hkrati petinosemdeset duš, ki jih moram preživeti jaz. Petinosemdeset družin, ozadij, pristopov, prepričanj.
Nekateri od teh preživijo pri meni po deset ur tedensko, nekateri samo dve, vmes pa obstaja še kopica različnih kombinacij. Nekateri bi klepetali še med odmorom in vedno mi je v veselje. Nekateri bi pripovedovali knjige za bralno značko – najraje, ko bi jaz samo za trenutek sedla in mislila na nič – in jaz sem vesela, da berejo, in jih poslušam in rečem, naj pridejo kmalu spet. Nekateri komaj čakajo da izginejo 🙂 S temi je fino poklepetati takrat, ko si tega najmanj želijo – v odmoru, seveda.
Petinosemdeset otrok. Ne tista moja dva, ki ju poznam v dno duše, ampak petinosemdest tujih otrok, ki jih imaš rad, ker so pač … oni. Otroci. Malo tudi tvoji.
Druga stvar, ki – tako vsaj upam – bi morala biti jasna kot beli dan, so vse mogoče dejavnosti, ki jih izvajamo v šoli.
Šola v naravi, naprimer. “O, greš na počitnice?” je gotovo najpogostejše vprašanje, ki ga sliši učiteljica pred šolo v naravi, in naj si še tako želim, prave ironije ni slišati pogosto. Kot da večini ne bi bilo jasno, da je šola v naravi en velik stres in skrb. Ne zato, ker ne uživamo v vsem razkošju naših luksuznih domov, temveč zato, ker nas je na smrt strah, da bi se komu od otrok kaj zgodilo. Koliko mam je skoraj histeričnih, ko jim zboli otrok? Upam si trditi, da veliko. Med njimi sem (bila) tudi jaz. Ni hec, res ne. Pa je otrok tvoj, poznaš ga in veš, da samega sebe ne boš tožil, če bo šlo kaj narobe. Kaj pa, ko zboli otrok, ki ni tvoj? Ko ga kuha visoka vročina? Ali ko bruha in ti čistiš, ker veš, da nekdo pač mora? Takrat si učiteljice menda popravijo frizuro in gredo na kavo ali kaj? No, ni tako. Takrat kuhajo čaje, ne spijo in poslušajo, kako otrok kašlja, brišejo bruhanje in merijo temperature. Niso na počitnicah. Pa še, če bi bile! Koliko mam pride po štirinajstih dneh morja domov in se potoži prijateljici, češ da bi sedaj potrebovala še dva tedna dopusta sama?! Ogromno, roko na srce. Ker če si mama, si pač utrujena in sita in nemočna. Če si učiteljica, si pa … Kaj, pravzaprav?

Tajnica? Ne. Kuharica? Ne. Čistilka? Ne. Trgovka? Ne. Medicinska sestra? Ne. Zdravnica? Ne. Pravnica? Ne. Vse to in še več. Delamo stvari, o katerih se nekaterim ne sanja, premlevamo cele popoldneve, popravljamo in vrednotimo cele vikende, nekateri pa še zmeraj mislijo, da gre za denar. “Kdor je nezadovoljen, naj da odpoved!” slišimo, medtem ko se nekateri trkajo po prsih zaradi svojih življenjskih ali profesionalnih odločitev, prepričani, da vse vedo in vse razumejo. Pa v resnici ne razumejo ničesar. In to jim lahko pove vsak za silo srčen učitelj. Ničesar ne razumejo. Tako kot ne razumemo mi, ko včasih še dneve premlevamo oceno, jokamo ob spisih, ki jih ni mogoče oceniti, čeprav so nekaj najbolj srce parajočega, kar smo kdaj prebrali, se še leta po zaključku šole sprašujemo, kako je nekemu otroku, ali cele tedne razmišljamo o tem, kako bi z nekom dosegli preboj, ki ga kar noče in noče biti.
A mi to počnemo. To in še veliko več.

Nergači bi našli na to, kar sem napisala, tisoč in en ugovor. Tisoč in en očitek. In mogoče mora biti tako. A tisti, ki se postavljajo proti učiteljem, se postavljajo proti sebi. Proti otrokom, ki so jih imeli danes pač doma in bi morali biti tega veseli. Konec koncev so tisti, ki jih imamo najrajši – in dan, preživet z njimi, pa čeprav zaradi strašne stavke hudobnih učiteljev, bi moral biti vendarle nekaj dragocenega.