NOVOSTI IN NOROSTI

Kako se rojevajo zgodbe?
Kot divji vihar,
kot metež ledu,
kot jadra mornar,
kot veš, da si tu.
Tako se rojevajo zgodbe.

Kako se prebijajo zgodbe?
Kot lačni berač,
kot padli junak,
kot mestni nergač,
kot morje napak.
Tako se prebijajo zgodbe.

Kako utihnejo zgodbe?
Počasi, neskončno nežno,
z milino prežeto
in s solzami prepeto.
Tako utihnejo zgodbe.

Ker je včasih pač vsega dovolj.

blpride

Res je, kar sem napisala. Kako utihnejo zgodbe je tretja ali morda četrta pesem, ki je nastala na podlagi tega, kar čutim. Osebno in globoko in čisto moje. Sicer najraje pišem o stvareh, kot si jih zamislim, o čustvih, kot si jih predstavljam in jih ustvarim, o sledeh življenja v morju domišljije, a včasih se vendarle zgodi, da spregovorim o nečem resničnem. Čisto zmeraj pa le ne gre samo sanjariti, ne?

Gotovo se bo moja odločitev komu zdela sporna. Nepričakovana je, povsem nemarketinška in verjetno tudi precej sebična in tega se zavedam, pa vendar je v tem trenutku edina smiselna. Nekakšna rešilna bilka ženske, matere, divjakinje v meni. In če mi bo marsikdo očital to nepričakovano, nemarketinško in sebično odločitev, naj že vnaprej odgovorim na nekaj pomislekov.

O nepričakovanosti.

Je res tako zelo nepričakovano? Je nemogoče pričakovati, da nekoga, ki piše in izdaja s tempom norca, nekega lepega dne, ko ima napisano drugo in zadnjo knjigo tisoč strani dolge serije, preprosto prešine, da mu ni več do izdajanja? Je nemogoče pričakovati, da nekdo, ki je v preteklih treh letih napisal na stotine elektronskih sporočil s prošnjami za takšno ali drugačno pomoč in dobil vsega skupaj tri odgovore, nekega dne dvigne roke in ima dovolj? Nepričakovano? Je res? Meni se ne zdi. Če kaj, se mi zdi pozno. Skrajni čas.

O marketingu.

Če bi se znala prodajati, bi se tako ali tako že prodala. Pa se ne znam. Ne dovolj, da ne bi distributer v svojih knjigarnah mojih knjig zdesetkanih in v enem samem samcatem izvodu zlagal na najnižje police ali še nižje. Ne dovolj, da ne bi knjižnica vedno znova zahtevala ‘oglednih izvodov’ in ob dva evra višji ceni kupila pol manj izvodov kot prej. Ne dovolj, da bi si izborila en sam samcat članek v lokalnem cajtngu, kjer sicer izhajajo novice o proslavah na lokalnih osnovnih šolah. Ne dovolj. Čisto preprosto.

O sebičnosti.

Priznam. Sebičnost je nekaj, čemur se trenutno ne nameravam odreči. Pa ne zato, ker bi mi bilo vseeno za druge, sploh ne. Predvsem zato, ker mi tudi zase ni vseeno. Pisanje je bilo namreč moj hobi, moja sprostitev, moja strast, terapija, ventil, ki je uravnaval vse ostalo, zdaj pa … Še zmeraj je. A vem in čutim, da ne bo več dolgo, ker je vsa kolobocija ob njem postala preprosto preveč stresna. Če je knjig premalo, ni prav. Če jih je preveč, ni prav. Če je naslovnica cenena, ni prav. Če je draga, ni fajn. Če je debela, je draga produkcija, ampak bralcem je fajn. Če je tanka, je cenejša zame, ampak manj fajn za bralce. Če je v nagradni igri, ni fer do tistih, ki so jo že kupili. Če ni nagradnih iger, ni štosa. Ni promocije. Ki je, roko na srce, tako ali tako ni. Ker je takoj, ko daš med pogoje v fb nagradni igri to, da sodelujoči delijo post ali stran, kar naenkrat nekam hecno tiho. In tako naprej in tako nazaj, okrog in okrog v krogu ali spirali ali nečem pač, kar ne vodi nikamor. Gor in dol ja, ne pa naprej.

Zato je edino smiselno vse skupaj ustaviti. Ne v celoti, sploh ne. Umrla bi, če ne bi pisala. Ustavljam izdajanje knjig. Histerično premlevanje, ali potoniti po krivdi distributerja ali morda raje samo po svoji. Ugibanje in preračunavanje absurdnih rabatov in pogojev, ki jih ‘veliki’ določajo ostalim. Opotekanje od enega do drugega samooklicanega profesionalca, ki se na koncu koncev izkaže kot še večji šalabajzer od mene. Dogovore, za katere samo jaz verjamem, da se jih je potrebno držati. Prošnje, ki sem se jih naveličala, in ugibanja, komu je do česa in komu je vse skupaj samo še odveč. Ustavljam zamude pri pošiljanju in napačno naslovljene pakete, opravičila, da sem v kaosu, in razlage, ki jih ni bilo mogoče razumeti drugače kot prazne odgovore. Ves ta balast ustavljam. To dramo.

Zaključiti s prvo od dveh knjig je nesprejemljivo in tega se zavedam, zato brez skrbi.

Vsi tisti, ki bodo želeli prebrati drugi del Monstruma, ne bodo ostali praznih rok. Do konca oktobra bo tekst pripravljen za bralce, vendar nekoliko drugače. Vsi, ki ga bodo hoteli zgolj prebrati, da bi vedeli, kako se zgodba konča, bodo do njega lahko dostopili v elektronski obliki, tisti, ki bodo hoteli ‘knjigo, kot se spodobi’, pa jo bodo lahko prednaročili in prejeli svoj ekskluzivni zbirateljski izvod. Natisniti bomo dali toliko izvodov, kot bo naročil, in to bo to. Knjige ne bodo na voljo v knjižnicah, ker z distributerjem ne bomo več delali, v knjižnice pa (razen nekaj redkih svetlih izjem) ne prideš brez distributerja. Ali pa brez drame. In blpride noče ne prvega ne drugega več.

V prihodnje objavljamo samo še na www.blpride.com. To bo to. Kralj norcev prihaja po delih. Tokrat v slovenščini in do konca, ne samo za občutek in tujo reklamo. Novost, ki nastaja, bo zaživela … enkrat. Ko bo prišel njen čas. Nikamor se nam več ne mudi in upamo, da si boste tudi vi še zmeraj z veseljem in užitkom vzeli čas za nas. Za blpride in zgodbe, ki jih ustvarjamo. Z denarjem se ne bomo več ukvarjali. Če boste brali s srcem, bo to najboljše plačilo, če pa vas bo ‘žulil’ kak cent ali evro, ki ga ne boste mogli porabiti za blpride knjige, bomo na strani uvedli dobrodelni gumb, s katerim boste lahko pomagali zapuščenim živalim. Konec koncev je pomebno samo srce.

Hvala za vse! Za branje in sanje.

B. L. Pride

Čutim sanje.
Diham zanje.
Za norost,
za krepost,
za tvoj nasmeh,
za najin jok.
Sanjajva,
upajva …
Ko me ni,
skupaj sva.

(blpride)