Izkoplji si oči

Izkoplji si oči

Dva meseca sta minila od začetka novega leta. Šolskega, seveda, a za nas, ki delamo v šoli, gre štetje let drugače. Ne zmeni se za koledar, temveč se ravna po šolskih letih. Okej, večina verjetno misli, da se ravna po počitnicah, in kar se mene tiče, naj kar verjamejo, da je tako. Konec koncev imam rada počitnice. Kaj rada! Obožujem jih, pa čeprav med njimi porabim veliiiiiko več dni dopusta, kot mi jih v resnici pripada, in potem mrzlično ‘spravljam noter’ in razmišljam, kako fino bi bilo vzeti kdaj dopust v sredo, na primer. Brez posebnega razloga. Kar tako, da bi šla na izlet ali s psom na Pohorje ali preprosto počela nič. A to so le pobožne želje in vse bolj in bolj ugotavljam, da je moje življenje v celoti ena sama pobožna želja. Naivnost brez primere. Pretekla dva meseca sta poskrbela za številne dokaze in me več kot prevečkrat opomnila, da sem res teslo. Pravo pravcato teslo.

Hec je namreč v tem, da se svet vrti popolnoma drugače od mojih pričakovanj. Popolnoma. Imam namreč neko čudaško motnjo, ki verjame v dobro v ljudeh in kar naprej daje res butaste, malo pa tudi nevarne predloge. Počakaj še malo. Potrpi še malo. Poglej drugače. Z drugega zornega kota. Izkoplji si oči in si daj noter pingpong žogice. Takrat bo zagotovo videti drugače. In jaz dejansko čakam. Napol mižim. Škilim. Se delam neumno. Mesec, dva. Leto, dve. Desetletje, dve. In ko sem ta teden ‘retrospektivno evalvirala’ najodmevnejše epizode preteklih let, sem postala kar malo zaskrbljena. In hudo sita. Česa?

1. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne zmorejo. Tega ne bom nikoli razumela.
2. Ljudi, ki obljubljajo, česar ne nameravajo. Tudi tega ne bom nikoli razumela. Če si v prvem primeru slabič, si v tem primeru res kreten.
3. Ljudi, ki obljubljajo, da bi še malo odložili neodložljivo. Okej, to malo razumem. Tudi mene kdaj prime, da bi, priznam. A to je ena izmed tistih prav vs. fajn situacij in včasih znam biti pametna (čeprav zmeraj na račun sebe).
4. Zavistnežev. Ježeš no, če bi se ti manj šopirili in več delali, ustvarjali, producirali, bi bilo vsem lažje. Še posebej njim. Formula zavisti? nesposobnost + nedoraslost + vtikljivost Smrtonosna kombinacija. Ali pa vsaj zelo zelo nadležna.
5. Ljudi, ki ne priznajo napake. Ker jih delamo vsi, pa bi nekateri vseeno zmeraj vse radi prevalili na druge. Če nisem kriv, nisem odgovoren. Če nisem odgovoren, sem tako rekoč žrtev. Prosim, jokajte z menoj. Ampak jokajte ljubko, da ne bom trpel zaradi neprivlačnih prizorov žnodrastega hlipanja.
6. Ljudi, ki se valjajo v obžalovanju, da bi se že vnaprej otresli odgovornosti. To so tisti, ki kar naprej opozarjajo na svoje številne napake in jih bridko obžalujejo, da lahko potem počnejo, kar jih je volja. Če so tisti, ki niso nikoli ničesar krivi, strup za živce, so ti običajno strup za srce. Na koncu koncev si si tako ali tako sam kriv, ni res? Saj si bil vendar opozorjen že vnaprej 😀

In – čudež čudežev! – nekaj v meni se začenja zavedati, da v vseh ni nujno nekaj dobrega. Vsaj zame ne.
Rabim norost in iskrenost, trapaste štose in lahkotnost, ki to v resnici ni.
Prenesem solze. Jih brišem, ni panike. A samo iskrene.
Rabim ljudi, s katerimi rečem besedo in se potem pogovarjam tričetrt ure. Tiste iste, s katerimi lahko rečem besedo in je dovolj.
Sodelavce, ki hočejo z menoj delati. Ustvarjati. Ne tekmovati.
Ženske, s katerimi se smejim in bentim, ne da bi se morala primerjati z njimi. Take, ki me razumejo, ko napišem samo besedo ali ko me vidijo na hodniku.
Moške, ki so moški. Ne cmere ali kamni in predvsem ne sebičneži. (ali neki fantomski cepci, ki ne razumejo, kaj pomeni “jutri dopoldan”) Take, ki imajo nekje v genskem zapisu še občutek, da morajo poskrbeti zase in za tiste, ki so jim naklonjeni. Prave dedce pač.
Zato je stvar čisto preprosta. Moja ekipa je majhna. Vse manjša. Vsak ima priložnost, da se ji pridruži. Vsak ima možnost, da zaj••• priložnost. In pravico, seveda. Ali da jo preprosto odkloni. A s tem se stvar zaključi. Tako definitivno, kot se zaključi s sporočilom “Lepa si” v messengerju. 😀 😀 😀 Vsak tujec je blokiran. Nihče od poznanih ne bi tega napisal 😀 Blokiraj. Gremo naprej.

Dva meseca sta minila od začetka šolskega leta, and yet it feels like a beginning of a new life. Čista jeba 😀

Tako nekako: https://youtu.be/JomQ2NvRXYw