Spremembe.

Spremembe.

Če sem se v preteklih nekaj mesecih (ali pa morda enainštiridesetih letih) kaj naučila, je to to, da če že ne moreš ničesar in nikogar prisiliti v nič, vsekakor ne smeš dovoliti nikomur in ničemur dovoliti, da to počne tebi. In da si zato lahko privoščiš spremembo, če jo želiš, ter da si jo absolutno moraš, če jo potrebuješ.

Tisti, ki so občasno poškilili v blpride blog, gotovo vedo, da sem se veliko preveč ubadala s tem, kako naprej. Zato, ker ni bilo okej tako, kot je bilo, seveda. Preveč dela (pa nisem ravno neki lenuh, mentalni štor pa menda tudi ne :D), preveč stresa, preveč obveznosti sem si nagrmadila in vse skupaj ni vodilo nikamor več. In ko sem uspela letos poleti izvesti svoj osebni rekord v nefunkcionalnosti ter poslati nagrade neke nagradne igre skoraj dva meseca prepozno, sem končno tudi jaz dojela, da to ni ravno pot do osebnega zadovoljstva. Ali so dobrega slovesa, če smo že pri javni podobi blpride.

Menda sem predolgo verjela v spremembe, ki jih ne bi bilo potrebno izvesti meni, hkrati pa nergala, kako se nikoli nič ne spremeni. Pa saj je to kar pogosto, ni res? Čakamo, da se zgodi. Še potem, ko se ni zgodilo že neštetokrat, čakamo. Ker hočemo izsiliti svoje. Ker mora biti po naše. Čakamo na klic. Na sporočilo. Na spremembo. Na obljubo, za katero tako ali tako vemo, da bo ostala neizpolnjena. Živa bitja, obsojena na rdečo luč, ki v resnici deluje na senzor. Samo malo naprej je treba zapeljati.

No, in zdaj sem končno dala v prvo 🙂 Oddala novo knjigo, mojega sladkega, strašnega čudežnega dečka, v produkcijo. In kaj sledi? SVOBODA. Svoboda, za katero bosta poskrbela Zmago in Nina, super simpatična ekipa Kreativne PiKE. O tem sem fantazirala že tako dolgo, da res nisem mogla več verjeti, da se bo zgodilo – obdržati svobodo pri ustvarjanju in uživati svobodo, ki bi morala nastopiti, ko so končno postavljene vse vejice in iz teksta pregnane vse presnete zatipkane besede. Oddati knjigo in vedeti, da bo ostala takšna, kot je, ter se začeti ubadati z novo zgodbo. Ustvarjati naprej.

Včasih se mi je zdelo, da čakam predolgo. Itak sem naivka brez primere, bolno razumevajoča do vseh, še do tistih, ki jih sploh nikoli ne bi mogla zares razumeti, in čisto tipično, če ne celo zasluženo bi bilo, da me to zafrkne na celi črti. A očitno nisem čakala predolgo, temveč ravno prav. In razumela hkrati preveč in ravno dovolj 😀 Doživela, naredila in se naučila toliko, da sem ujela trenutek na kavi in ga obrnila v prid nečemu, za kar si prizadevam. Bravo jaz. 😀 Hvala, Kreativna PiKA in Too glam to give a damn <3

Nova knjiga prihaja oktobra! Madona, bo fajn 😀 😀