Masko dol? Bi res?

Kaj pa vem … To z maskami je, kot sva v najinih blogih ciklično ugotavljali že nekajkrat, hudič. Se spomnim ene epizode, ko je bila replika (not by you, of course) takšna, da bi jo lahko – kot se za vsako dobro zamaskirano potezo tudi spodobi – analizirali v nedogled in je nikoli zanalizirali do konca. A tvoje modro poimenovanje lastnega pristopa kot čebulni pristop pove tako rekoč vse. Če bi živeli vsak za svojo masko, bi bilo skoraj preveč preprosto. Živimo za celimi plastmi šminke, za nanosi, prepojenimi s cianidom, s kriptonitom, s prijaznostjo in še in še. Zato, draga moja, res ni skrbi, da bi najina z norostjo in (pre)drznostjo navdahnjena vprašanja naredila kaj veliko – če se bodo tisti, ki bodo brali, le znali držati tvojega umestnega, modrega in nadvse fer opozorila.

Pokradla si nekaj vprašanj, za katere sem, iskreno povedano, upala, da se jih ne boš dotikala, ampak tudi prav. Na vse tako ali tako ne znam odgovoriti. Ready?

  1. Zakaj pišeš? V resnici. In kam, če sploh, shranjuješ vse ideje?
    Iskreno povedano pišem, ker moram. Čisto zares in vedno bolj. Se mi zdi, da je to ena izmed redkih stvari, ki prinaša življenju eno čisto drugo dimenzijo. Pa se sicer ne pritožujem, sploh ne. Otroci, moški, služba, življenje na sploh … Čisto zares nimam pripomb. In ko sem rekla, da je pisanje čisto druga dimenzija, nisem imela v mislih razlike med puščobo vsakdanjega 2D in malo resničnejšega 3D. To je freaking 7D. Res. Svetovi v svetovih. Življenja v življenjih. Tu je vse drugačne barve. Neskončnost v glavi. Tu se nič ne konča, ker sploh ni bilo nikdar resnično. Mi, zblojenci, v takih (i)realnostih najraje živimo.
    Kam shranjujem ideje? Napišem jih. Ne delam zapiskov. Ne načrtujem. Moja teorija o pisanju je približno takšna: če ideja ni dovolj dobra, da bi si jo zapomnila, jo je nesmiselno zapisovat. Evo. In mislim, da se da to aplicirat še na vse kaj drugega.
  2. Kdo je edini, ki so ga tvoje knjige uspele narediti nesmrtnega, čeprav se sam tega verjetno ne zaveda?
    Ahahahaha se spomnim, kako smo o tem govorili na tistem anovskem dogodku? Sem komaj kasneje ugotovila, da je bilo tudi v stranskih likih (v Lauri in Lili) BREZmejNO kar veliko nekoga. Hecno, kako človek, ko piše, skoraj ne ve, kaj vse si izposodi … Ampak v moških likih doslej res ni bilo nikogar, ki bi ga poznala. In mislim, da bo tako ostalo še naprej. Je pa res, da bo v delu, ki pravkar nastaja, uporabljena ena hudo zabavna hangouts epizoda. Ve tisti, ki je bil vpleten, in D, ki sem mu o tem pripovedovala. Pa da ne bo potem kakšne pomote – med resnično epizodo med dvema poročenima (no, naprimer) šajserjema (brez zamere, šajser št. 2 :D), ki nista imela nikoli ničesar, in razpletom, ki sledi v knjigi, je O.G.R.O.M.N.A., NEPREMOSTLJIVA, NEPRIMERLJIVA, NEZASLIŠANA razlika.
  3. Zakaj po tvojem mnenju kakšen teden vsako noč sanjaš o ljudeh in potem slišiš, da se jim je nekaj zoprnega zgodilo?
    Juj, res, tega pa na vem. In glede na dejstvo, da se moja domišljija večino časa obnaša kot malo ponorelo žrebe, se mi zdi čisto mogoče, da sem si tu in tam kdaj kaj tudi domišljala. Ampak …
    Kdo bi vedel. Novica, ki si jo ti objavila v soboto na tvoj šarmantni način (Mmg, A, si videla, kaj je to norost?), se je pri meni napovedovala že tedne! Res. Je pa res, da te življenje tako ali tako nenehno bombandira z najrazličnejšimi znaki, dražljaji in asociacijami. Poglej samo to preprosto, a fascinantno dejstvo: v BREZmejNO Klan živi v kraju z blazno neizvirnim (meni pa se je zdelo, da vseeno učinkovitim) imenom Krog. In ko A (za tiste, ki ne vedo, je to LektorcA) ‘shodi’ z nekom, je ta človek iz kraja, ki se imenuje Krog. In potem jaz pišem pravljico, ki se dogaja v vasi, za katero sem načrtovala ime Stara vas, pa sem se potem ognila imenu. Kaj misliš, kako se imenuje vas, v kateri je A s svojim pripadnikom Kroga, potem kupila hišo? Ja. Stara vas. (Aja, nečakinji je pa itak ime Mila :))
  1. Če bi nekoč sledila svojim sanjam, kje bi bila danes? Kaj bi počela?
    Po pravici povedano, mislim, da sploh nisem imela sanj! 😀 Vem, da zveni bedno, ampak vse tako kaže, ker sem zdaj, ko sem o tem razmišljala, ugotovila, da NIMAM POJMA, kje bi bila. Res ne. Marička. To pa je patetično. Niti nobene prelomne točke se ne spomnim – trenutka, ki bi v retrospektivi pomenil odločujoč korak. Se mi zdi, da smo prav lepo jadrali. Kvečjemu si mislim, da bi morala pisanje jemati bolj resno že prej – vsekakor, ko sem napisala eno res dobro kratko zgodbo, ki se je živo spomnim še po kakšnih dvajsetih letih, računalnik, kjer je nastala, pa je bil v primerjavi z današnjimi še pravi abakus.
  2. Kaj je najbolj nezaslišan podatek, ki si ga kdaj pogooglala?
    Nezaslišan? Tega ne vem. Moj najljubši vpis, tak, pri katerem sem se uspela počutiti res bedasto, je bil How does an orgasm feel for a guy? Preštudirala sem vse mogoče in nemogoče zapise, ugotovila, da so še najbolj merodajni in verodostojni zapisi v v Urban dictionaryju, potem pa pustila, da Luke končno prvič seksa 🙂 Sicer pa se v moji zgodovini najde res vse od najučinkovitejšega sredneveškega orožja, do najbolj strupenih zeli, pomenskih ozadij imen v vseh znanih jezikih in najboljših avtomobilov za lastnike velikih psov.
    Slednje pa tako vemo, kam je privedlo, ne? V dejstvo, da vozi G Forda Flexa in ne forda. In v to, da S nima bentleyja, ampak vozi Bentley Continentala.
  3. Če bi nastavila ogledalo svoji duši, kakšen bi bil odsev?

    In ja, S temi bedastimi, nepripadajočimi podnapisi.

  4. Če bi izvedela, da boš z mano preživela mesec dni na samotnem otoku, česa bi se najbolj bala? In česa bi se veselila? Povej po resnici, če upaš:D.
    Tri stvari so:
    1. Veselila bi se dejstva, da grem na samotni otok z osebo, s katero bo 31. dan ravno tako zabaven kot prvi.
    2. Bala bi se, da mi bi porabila ves aceton.
    3. Veselila IN bala bi se, da bi si dala duška in nabavila, kar nabavljaš že od KOL koncerta 😛 In to za ceeeel mesec 😀
  5. Če so dokolenke ubijalke strasti za moške, kaj ubije tebe?
    Mislim, da delaš veliko krivico dokolenkam. Ne onim najlonskim, ampak takim, ki gredo lepo z gaticami in majčko. Sicer pa mene v resnici ubije veliko stvari. Najbolj, ampak res najbolj pa me zmoti duhovičenje. Če moški nima kapacitete, ki bi dovoljevala noro zabavnost, potem naj bo raje resen. Ali pa pač normalen. Karkoli, samo duhoviči naj ne.
    No, če si mislila fizično, pa me ubije vse, kar je manjše, ožje, krajše ali lažje od mene. Eeeewww … ded mora bit ded, če povem po štajersko 🙂
  6. Katerega svojega gena ne bi niti pod razno hotela prenesti na svoje potomce? In za katerega upaš, da so ga v vsej svoji veličini podedovali?
    Prenesla ne bi gena, ki je slep kot krt. In tega naivno-suckerskega odnosa do sveta. Sicer me nič na sebi kaj pretirano ne fascinira, če me že ravno siliš v priznanje. Če ostaja gen za svobodomiselnost in ga jaz slučajno imam, potem naj ga imata tudi onadva, lepo prosim bogove genetike.
  7. Če bi se na hitro morala posloviti od vsega, kar ti je ljubo na tem svetu, kako bi se glasil tvoj zadnji stavek?
     Mislim, da bi citirala Lano:
    No one’s gonna take my soul away
    I’m living like Jim Morrison
    Headed towards a fucked up holiday
    Motel sprees sprees and I’m singing
    Fuck yeah give it to me this is heaven, what I truly
    Want’
    It’s innocence lost
    Innocence lost😀

  8. Če bi morala izbirati med večno temo in večno tišino, kaj bi izbrala in zakaj?
    Draga moja, ne bi izbrala ne enega in ne drugega. Izberem lahko samo VEČNOST 🙂

    To je to … Upam, da si zadovoljna, če nisi, pa sem, kot zmeraj, pripravljena še kaj dodati 🙂 Jaz imam zate samo eno novo vprašanje. Lahko je prvo, lahko pa nanj odgovoriš na koncu. Zakaj jaz prva odgovarjam, če si svoja vprašanja prebrala že davno?