Moje maslo

Pa si me res spravila v godljo, B. V takšno tapravo, gosto in lepljivo. Rešuje me le dejstvo, da sem že pred časom prebrala knjigo z naslovom Ti povem zgodbo? (G. Bucay … Kar vidim te, kako bi zavijala z očmi ob vseh terapevtskih vrsticah, ki se nizajo stran za stranjo), v kateri sem naletela na zgodbo o žabici, ki je padla v mleko in brcala tako dolgo, dokler ni le-to postalo maslo, iz katerega se je lahko rešila. Vidiš, nocoj bom tudi jaz žabica in brcala bom do zadnjega diha, zavzeto in morda histerično, dokler ne bo moje maslo trdo kot tisto pri šolski malici. Ne samo da sprejmem izziv, dodajam mu nadgradnjo. Vse pesmi, ki jih bom vključila, bodo slovenske. Naj se igra začne!

Tvoji pogoji seveda predstavljajo manjšo težavo. Zadnjih nekaj mesecev so moji povprečni dnevi nadpovprečno dolgočasni in me je resno zaskrbelo, kam naj stlačim teh nesrečnih sedem gifov, ko pa dva povesta vse.

 

 

Na srečo so vmes kakšni dobri dnevi, takšni, ki mi občasno dajo malo zagona. Kakšna ura spanja več, kakšna ura kričanja manj, morda celo mlačno kosilo namesto hladnega. Odločila sem se za današnji dan.

Imaš prav, vstajam zgodaj. Nekje med pol peto in pol sedmo. Seveda pogosteje prvo kot drugo. Danes celo nekje vmes, ob pol šestih.

 

Bujenje pa se občuti nekako tako …

 

Ker sem na svet spravila pomanjšano verzijo sebe, nobena prav dolgo ne zdrži v stanovanju, pa še vreme je mamljivo.

 

Potem pa ura naznani meni izjemno neljubi čas: kosilo.

 

Kadar sva sami, se s kuhanjem ne obremenjujem preveč. Temu primeren je menda tudi okus.

 

Vsak popoldan namenim uro časa svojim trem grivastim “otrokom”. Ob slabih dneh je ta ura vredna zlata. Tukaj izjemoma objavljam sliko, čeprav bom s tem prekršila pravila izziva. Ampak resnično je pravšnja za današnji dan.

 

Ko pade noč in dete končno zapre oči, pa si mama poje …

… in piše blog. 🙂